Novice

literatura

Peter Rezman: Pesem o Janezu Žmavcu

Poiesis, 8. junij 2015 ― Kako preživiš dan? Janez Žmavc ga takole: zbudi se zjutraj, seže pod posteljo, če je tam še vedno tisto, njegovo srce iz prejšnjih časov, ker tega ki ga nosi zdaj, ni treba več tako skrbno hraniti. To, sedanje, bo že, dokler bo.   Ko otipa škatlo od čevljev, ženskih, z zelo visoko peto, v kateri je pokrito srce, se oddahne. Še vedno je tam in on se še vedno vsako jutro spomni, da ga hrani pod posteljo. Dober občutek je, če človek ve, da je srce na varnem in ga ne zapušča spomin.   Potem poje jabolko. Pomenca oči in se z istim občutkom na koncu prstov, s tisto potezo blazinic po topli kartonasti škatli, od ženskih čevljev, z zelo visoko peto, ozre skozi okno. Zunaj je Slovenj Gradec ali Ravne na Koroškem ali Celje, že kaj, nekaj je vedno zunaj, kar ga spominja na njegovih devet desetletij. Pristavi za angleški čaj. Vklopi radio, ki je vedno naravnan na Radio Slovenija, tretji program, program Ars. Seveda mora biti na glas. Zelo na glas, klinc gleda sosede! Janez je skoraj gluh. Ne čisto gluh, a tako, da ne hodi več v teater. V kino še že kdaj, ker tam so podnapisi. [...]
Vrag je odnesel šalo: uprava novinarki grozi z odpovedjo zaradi šaljive interne korespondence

Vrag je odnesel šalo: uprava novinarki grozi z odpovedjo zaradi šaljive interne korespondence

Airbeletrina, 8. junij 2015 ― Pretekli teden je po elektronskih poštah ljudi, ki smo bolj ali manj povezani z mediji, zakrožil dopis, s katerim je uprava časopisne hiše Delo eno od svojih novinark opozorila, da je objektivno okrnila dostojanstvo delodajalca in uprave. Stvar morda ne bi bila vredna pozornosti, če ne bi do opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov prišlo le zato, ker je novinarka v internem elektronskem dopisovanju, med kolegi, napisala nekaj, kar je očitno razjezilo upravo.

Pogovor z Marjanom Strojanom

Poiesis, 7. junij 2015 ― V nekem intervjuju ob prejemu Nagrade Prešernovega sklada si povedal misel, ki je – vsaj meni – dala veliko misliti, misel, s katero se nočem strinjati, četudi se ne nazadnje z njo moram strinjati: »Pesniki se, tako kot matematiki, po neki določeni starosti ne naučimo več veliko.« Morda lahko to svojo misel malo bolj razložiš, razširiš? To je statistična resnica. Če razširimo merilo opazimo, da podobno velja še za nekatere veje znanosti, dočim za glasbenike ali slikarje tega ne bi mogli trditi v isti meri …  Kazuo Ishiguro je, ko jih je imel nekaj čez petdeset, izjavil, da ga dejstvo, da je bila večina velikih del napisana med dvajsetim in štiridesetim letom navdaja s strahom.  Ne vem, če je njegov strah še upravičen. Od izuma penicilina se življenjska doba daljša, tako da zdaj pisatelji pri petdesetih pišejo kot tridesetletniki, kar seveda tudi ni dobro. Za šahiste, matematike, fizike, pesnike … je nedvomno ugotovljeno, da dosežejo vrh prej kot na primer biologi, kemiki, zgodovinarji ali literarni znanstveniki. Pravijo, da sta tu odločilna način dela in razmišljanja. Po moje pa nekaj šteje tudi mladostna nabitost z energijo in sposobnost kontinuirane koncentracije pri optimalni psihofizični kondiciji. Avantgarda je po definiciji mlada. V tistem [...]
Mesto bere ... evropske zgodbe: Matej Bogataj o romanu Porkasvet Zorana Hočevarja (5. junij, 2015)

Mesto bere ... evropske zgodbe: Matej Bogataj o romanu Porkasvet Zorana Hočevarja (5. junij, 2015)

Trubarjeva hiša literature, 7. junij 2015 ― Pogovor o prvoosebni zgodbi, ki jo pripoveduje zadrti mačist, šovinist in ksenofob. Prepričan je, da se je svet popolnoma sfižil, zato si prizadeva, da bi ga uskladil s svojimi predstavami. V zgodbi spremljamo v sočnem pogovornem jeziku spisane epizode. Gost večera je bil literarni kritik Matej Bogataj, pogovor z njim je vodila Petra Koršič.     VIDEOPOSNETEK {fshare id=1638}

Dva pesnika dve mesti: Vid Sagadin, Drugo pismo Andražu Poliču

Poiesis, 6. junij 2015 ― Andraž   Pozorno sem prebral, kar si napisal, in zanimivo mi je, kako vedno postrežeš z zgodbo ali primerom in s kakšnim tempom, s kakšno lahkotnostjo potuješ od enega do drugega primera, od ene štorije do druge. S svojim pismom me izzivaš vsaj na štirih frontah: poleg pesniške še na etični (»ne, nobenega etičnega napredka«), vojni (pisma iz prve svetovne vojne) in filozofski (zlasti mistika). Prav tako mi odpiraš štiri precej različne  pesniške svetove: Burroughs, Zupan, Paz in Thomas. Je sploh mogoče najti tisto, kar jih druži? »Treba je priti na grič,« pravi Zupan v Menuetu, pa četudi z »virusom jezika«, če si lahko sposodim tvoj navedek. Zadnjič sem šokiral okolico, s tem ko sem napisal pesem, ki se konča s podobo, kako se otroci na vrtu pred hišo igrajo z mojo lobanjo. Zanimivo, kako nihče ni mogel stopiti iz varnega objema dobesednega pomena, kot da ne bi že Dane Zajc napisal, da ljubi »vse bolno, vse gnilo, temo in nemirni strah, ubijanja mračno silo in groze ledeni dah«.  Tako kot on ni vojni hujskač, tudi moja podoba ne sodi v katero od koncentracijskih taborišč, ampak oba izkoriščava moč poezije, ki je v tem, da tudi najbolj temne stvari delujejo [...]
Ali družba še potrebuje univerzo? (1. junij, 2015)

Ali družba še potrebuje univerzo? (1. junij, 2015)

Trubarjeva hiša literature, 6. junij 2015 ― Racionalizacija univerz, ki se izvaja v imenu neoliberalnega krčenja obsega in dostopnosti institucij socialne države, je poleg krčenja obsega, kakovosti in dostopnosti njihovih dejavnosti povzročila oženje vsebine izobraževanja in koncepta znanja. O nastali problematiki so razpravljali: Lilijana Burcar, Zdravko Kobe in Jože Vogrinc. Prispevki govorke in govorcev bodo služili kot podlaga za splošno diskusijo, ki jo organizirajo študentje in študentke Filozofske fakultete, Oddelka za sociologijo.   VIDEOPOSNETEK {fshare id=1620}
Ali družba še potrebuje univerzo? (1. junij, 2015)

Ali družba še potrebuje univerzo? (1. junij, 2015)

Trubarjeva hiša literature, 6. junij 2015 ― Racionalizacija univerz, ki se izvaja v imenu neoliberalnega krčenja obsega in dostopnosti institucij socialne države, je poleg krčenja obsega, kakovosti in dostopnosti njihovih dejavnosti povzročila oženje vsebine izobraževanja in koncepta znanja. O nastali problematiki so razpravljali: Lilijana Burcar, Zdravko Kobe in Jože Vogrinc. Prispevki govorke in govorcev bodo služili kot podlaga za splošno diskusijo, ki jo organizirajo študentje in študentke Filozofske fakultete, Oddelka za sociologijo.   VIDEOPOSNETEK {fshare id=1620}
Predolga službena pot

Predolga službena pot

Dnevnik, 6. junij 2015 ― Dušan Šarotar je napisal roman, ki se na prvi pogled zdi kot roman za pisatelje. A je v resnici bolj roman za pisatelja. Mislim, da za enega samega – avtorja. Iz vtisov in drobnih zgodb gosto stkana knjiga je namreč spisana s tolikšno pisateljsko...
še novic