Radio Študent, 5. junij 2015 ― Pri KUD-u Franceta Prešerna Trnovo je po pesniškem prvencu Muanisa Sinanovića izšla še njegova druga knjižica pesmi, kratko, jedrnato in precej nakulirano naslovljena – Pesmi. Nepretenciozen naslov slej ko prej, kot se spodobi, nakazuje na edino važno pretenzijo – poezijo, hkrati pa je v hecni, nekoliko ironični opoziciji s prvencem. Mimogrede mi še pada na misel, da takšno dandanes neprepogosto naslavljanje poeziji niti ni tuje, posebej slovenski, če samo spomnimo na sam vzhod naših uknjiženih pesmi. Tako je, Pesmi za pokušino ter Poezije. Zdaj, ko smo v nasprotju z duhom naslova - moramo pač malo drezati in špikati - le temu posvetili vse preveč pozornosti, se lahko lotimo branja. Pravim, knjižica, čisto kvantitativno, šestinšestdeset strani znese, od tega je pesmi za dobrih petinštirideset. A čas je relativen, nas učijo, relativna pa je tudi debelina knjig. Ano Karenino na primer malone požreš v par hlastnih goltljajih, medtem ko precej shujšano tanjši Proces melješ in melješ in melješ in ga ne zmelješ. Nekaj podobnega velja tudi za naše Pesmi. Kakor vse skupaj, tudi vsaka pesem posebej ni predolga. A kontra tej čisto fizični razsežnosti se verzi zalezujejo, zalizujejo drug v drugega, mesijo po lastnem drobovju in njihovi pomeni ali raje nad- ali še raje subpomeni oziroma kar pomenske sprepletene sence se vlečejo in vlačijo v nelagoden nedogled. Tudi čisto kratka kitica kar traja, traja, traja. Oziroma, kot bi se ne nehala. vozel v žili se bo lansiral v kozmos. čistoto v žili bo vedno znova prelila kri. glavo imaš visoko v zraku.   Kar vse bi se komu z enim finim čutom za pravo mero ter dober okus kaj kmalu zazdelo nekam preveč namlasketano vkup, stkano v nelepo prejo, se pravi vsepovprek raztrgano in razparano. Še dobro torej, da sam ne sodim med te dobre ljudi dobrega okusa, edini pravi umetniški postopek napram pravi meri pa smatram zgolj v tem, da se ji izneveri. Jebeš zglancano prepucanost. Le stežka sem se prebrodil skoz te krog bral