V iskanju izgubljenega očeta

V iskanju izgubljenega očeta

Dnevnik, 1. avgust 2015 ― V romanu Izgubljeni kovčki   katalonskega pisatelja Jorgija Puntíja se ne izgubljajo  le kovčki, ampak  tudi  neštete škatle, izgubljajo se sledi  in ja, izgubljajo  se tudi  ljudje, denimo Gabriel, človek angelskega imena, ki  je že kot...

Intervju z umetnico Ivo Tratnik

KEVD'R, 31. julij 2015 ― O Ivi: https://sl.wikipedia.org/wiki/Iva_Tratnik; http://ivatratnik1.wix.com/iva-tratnik-1 V diplomskem delu si razmišljala o figuralnem in abstraktnem ter zapisala, da te ne zanima iznajdba neke avto-poetike v zgolj estetskem smislu, temveč unikatni konglomerat pogledov neke lastne resničnosti – kako bi svoj konglomerat ob pogledu nazaj opisala danes? To sem že malo pozabila… Aham, verjetno sem se na akademiji ukvarjala… More Intervju z umetnico Ivo Tratnik

Pogovor z Milanom Vincetičem

Poiesis, 31. julij 2015 ― William Butler Yeats je nekoč primerjal svojo in irsko poezijo na sploh s hitrim tekom reke Shannon in angleško poezijo s počasi se valečimi vodami Temze. V kolikšni meri po tvojem mnenju kraj rojstva in odraščanja zaznamuje pesništvo nekega pesnika ali pesnice in na kakšen način Prekmurje s svojimi zemljepisnimi in kulturnimi posebnostmi zaznamuje tvojo poezijo? Brez dvoma genius loci zaznamuje vsakega človeka, umetniškega ustvarjalca pa še posebej. Samo poglej Marca Chagalla, če sva pri slikarjih, ali naše socialne realiste, še posebej Miška Kranjca, mojega »rojaka«, ki je zakrivil tkim. prekmurski sindrom, od katerega pa se na široko oddaljujem. Prekmurje ostaja še dandanes slovenska Sibirija, pa ne le zaradi šibkih socialno-ekonomskih parametrov, temveč zato, ker jo imajo mnogi za nekakšno eksotiko, čemur botruje tudi prekmurščina kot »knjižni jezik«. Ja, vsaka pokrajina ima svojo kožo, vonj, pa tudi bleščavo, ki pa lahko prekmalu preraste v slepoto. Zase ne morem dati roke v ogenj, da mi je Prekmurje največji navdih, še zdaleč ne, mene zanimajo predvsem medčloveške relacije. Konec koncev nisem nikoli živel kmetsko, otroštvo, kar najbrž človeka najbolj zaznamuje, sem namreč preživel na stanjevski železniški postaji. Pišeš v knjižni slovenščini in prekmurščini. Kako pri sebi občutiš razliko med obema »jezikoma«, kaj [...]
Poletna kratka zgodba (4.): Pes

Poletna kratka zgodba (4.): Pes

Airbeletrina, 31. julij 2015 ― Ona: Nisem prenesla njegovega pogleda. Kako nečloveško je, ko človek govori drugače, kot gleda. Moja si, reče, in gre. Skrbi me zate, in te udari. Ljubim te, konec je. Ves čas te ljubeče oči, ta norost, ki bi hotela svoje življenje žrtvovati zate. In hkrati mehkoba pogleda, ki ima moč ubiti vse, kar gradiš v sebi.
Ples poezije in rock'n'rolla

Ples poezije in rock'n'rolla

Airbeletrina, 30. julij 2015 ― nedeljo se bodo ljubljanske Križanke zavile v zvok in duh New Yorka, hotela Chealsea ter v atmosfero sredine 70. let prejšnjega stoletja. To zaveso bo s prodornim in iskrenim glasom, z zvočnostjo besed in udarno glasbeno kuliso nad nas spustila Patti Smith. S temi besedami bi lahko opisali Horses, prvi in hkrati kultni album ameriške glasbenice, pesnice, pisateljice, vizualne umetnice Patti Smith. V ozadju njenega glasbenega izraza se že od samega začetka skriva izrazit pesniški izraz, ki je preko besedil in njihovih zvočnosti nedvomno skrivna rdeča nit Pattijine edinstvenosti in večnosti.
Tri zgodbe

Tri zgodbe

LUD Literatura, 29. julij 2015 ― Naša že ne Da pred menoj sproščeno plešejo bejbe na televizorju, se mi je zdelo samoumevno, zato sem še pojačala zvok. A hkrati z vitkimi, kratkolasimi in uglašenimi skupinami, […]
Resnica o aferi Harry Quebert: o truplu, ki je rešilo vprašanje druge knjige

Resnica o aferi Harry Quebert: o truplu, ki je rešilo vprašanje druge knjige

Konteksti (Tomaž Bešter), 29. julij 2015 ― Nekaj je na tem Ženevskem jezeru. Tja so leta 1816 potovali George Gordon Byron, Percy Bysshe Shelley, Mary Wollstonecraft Godwin in Claire Claremont, med njimi je bil tudi John William Polidori, Byronov osebni zdravnik. In marsikaj pomenljivega, za svet kulture celo nepogrešljivega ima v tej druščini svoj pričetek. Vprašanje je le, ali so tisti ustvarjalni zanos prinesli s seboj, ali pa je tudi mesto in jezero doprineslo svoje. In vedno bolj se nagibam k temu drugemu. Izjemni posamezniki in očitno tudi vonj posebnega duha, ki ga najdemo tam nekje v levem spodnjem kotu Švice. Tako je po skoraj 200 letih Frankensteina še vedno fino vzeti v roke (tekst, ne doktorja) in seveda tudi jezero in mesto sta še vedno tam.In tam je doma tudi Joël Dicker, ki je napisal eno od najbolj prodajanih kriminalk v zadnjem času nasploh. Poleg imena Galbraith (J.K. Rowling) bo to še eno ime, ki bo konkuriralo na lestvici najboljših kriminalnih del. Izjemno dobro. Dicker je svoj prvenec izdal leta 2012. Pravice za prevod so bile prodane za 32 jezikov, zanj je prejel je nagrado Grand Prix du Roman de l’Academie Francaise, nagrado Prix Goncourt des Lycéens, prehitel Brownov Inferno z lestvic najbolj prodajanih del v Evropi in prodal več kot 2 milijona izvodov svoje knjige. Lani je prišel tudi v ZDA, kjer naj bi ga Penguin, tako The New Yorker, izdal v nakladi 125 000 izvodov. Gre za delo z naslovom La Vérité sur l’Affaire Harry Quebert, v slovenskem prevodu smo dobili Resnico o aferi Harry Quebert. vir slike:emka.si Skrivnostna, inteligentna, zasukov polna, neznank obilna, zajetna knjiga, ki na več kot 600 straneh prinaša prvovrstno kriminalko. Takšno, ki vsebuje tako elemente klasičnega who-did-it detektivskega poizvedovanja, twinpeaksovsko temačno občute življenja v preprostem ameriškem kraju, ki je svojo vlogo v romanu dobro odigralo, kot tudi metafikcijsko pripoved o pisateljevanju, dobro vpeto v zgodbo glavnih junakov. Marsikatera druga kriminalka postane otročje preveč enostavna, ko
PRVI PRAVI VVK RTVSLO ŠUTING!

PRVI PRAVI VVK RTVSLO ŠUTING!

Vigevageknjige, 29. julij 2015 ― Še en ekskluzivni fotostrip: s kamero, stojalom, mikrofonom, voditeljico, kamermanom in dvema asistentoma. Da ne pozabimo dveh zalih VVK urednic! KDAJ: četrtek, 23. 7. 2015, malo čez petnajsto KJE: Titov trg, 3320 Velenje Po televiziji … Več ...

TENIŠKE FRIZURE

Špehšpilja, 29. julij 2015 ― Kit Harrington je po padcu v sneg, ki ga je omočil z rdečo lužo krvi kot Jon Sneg v zadnjem prizoru pete sezone Igre prestolov, postal predmet pisanih internetnih špekulacij. Razrvane množice, ki se nočejo posloviti od najbolj emo pankrta Sedmih kraljestev, budno spremljajo vsak njegov korak in iščejo namige, ki bi lahko izdali, da se igralec vrača na prizorišča snemanja šeste sezone fantazijske uspešnice o najbolj neuspelih porokah (če sodimo po dothraških merilih, se premisa serije spremeni v posnetke najbolj uspelih svatb). Eden od najbolj izdajalskih pokazateljev, ki naj bi dokazoval, da se Harrington vrača na Zid, so njegovi črni kodri, s katerimi v nadaljevanki meša glave rdečelaskam, in za katere je ob neki priložnosti pred leti dejal, da bodo prva stvar, ki bo letela z njega, ko bo Igre prestolov zanj konec. Seveda je povsem možno, da lase hrani za kako drugo vlogo in da opletanje z vranje črno grivo v Wimbledonu ni kronski dokaz, da je Jon Sneg preživel, a kljub fascinaciji gledalk in gledalcev z njegovo frizuro, je ta v njegovem najbolj svežem projektu morala stopiti na stranski tir. V Sedmih peklenskih dneh, ki so se nedavno odvrteli na HBO, se njegova čupa sramežljivo skriva, zalizana do temena, kjer čemi v čopu, medtem ko njegov soigralec Andy Samberg, ki v zadnjih letih navdušuje kot Jack Peralta v  policijski krohotalnici Brooklyn 99, straši po zaslonu z blond natupiranim sračjim gnezdom, ob katerem Šank Rock doživljajo mokre sanje. Samberg in Harrington v lažnem dokumentarcu igrata legendarna tenisača Aarona Williamsa in Charlesa Poola. Prvi, najdenček z ulice, ki ga je posvojil oče sester Williams, je porednež teniškega sveta, ki se odreče tenisu, ko na wimbledonskem turnirju po zadetku teniške žogice zaradi srčnega napada umre linijski sodnik. Drugi, čudežni deček britanskega tenisa, ki se po miselni bistroumnosti uvršča na rep Gaussove krivulje, mora osvojiti Wimbledon, česar si najbolj od vseh želi angleška kraljica, ki za bodrenje izbira radi

Johan Christiansson: ***

Poiesis, 29. julij 2015 ― Pesek kot pesek, vzdolž šivov in bilo je kot pesek, ko si rekla: »Nisem več ista kot nekoč.« Pesek, nošen z vetrom, pesek na plaži v Tofti, veter, ujet v pesku, najine oči in ustnice, z roko si si prekrila usta tistega prekletega januarskega večera – za kuhinjsko mizo, ko je M. odšel in so otroci končno zaspali – pesek v pesti, pesek, ki ga nihče ne vidi. Nočem vedeti, kaj si takrat mislila. Taval sem po obali, otresal brisače in obleko, stopil na sončna očala in sam posedal na Coney Islandu sredi julija. Pesek je samo pesek in ti si rekla, da veš, kdo sem. Raje mi povej, ali sem jaz bil on ali je bil on jaz.   V sodelovanju z avtorjem iz angleščine prevedel Peter Semolič (pesem je bila prevedena v sklopu Prevajalske delavnice v organizaciji Centra za slovensko književnost, ki je maja 2015 ob podpori JAK potekala v Danah na Krasu)

Literarni natečaj: Iščemo feferon

Dnevnik, 29. julij 2015 ― Srborito spremljate slovensko družbeno realnost, ki se vam zdi tragična in komična obenem? Štejete od 20 do 60 let? Javni sklad RS za kulturne dejavnosti in revija Mentor objavljata anonimni natečaj prav za vas – napišite najboljšo protestno pesem...
še novic