Konteksti (Tomaž Bešter), 6. september 2015 ― Nekatere osebe so nam pač drage. O njih razmišljamo takrat, ko nam prelestno popotovanje neumnih vsakdanjosti nameni kak pošten odmerek nemogočosti, ob katerih bi se največkrat radi le nasmehnili, a se v resnici ne moremo in nam ne preostane drugega, kot da se zvlečemo v najbližji in najtemnejši kot in jedko zaječimo, preštejemo do tri in se vrnemo v to, kar je. Takrat razmišljamo o dragih, ker z mislijo nanje potujemo drugam hipoma, ko nočemo biti tu. In sami se odločimo za to, ker se zdi, da nam drugega ne preostane. Trpko in mučno je opazovati, kako se število teh neumnih vsakdanjosti iz dneva v dan uspešno povečuje, malodane z eksponentno rastjo in zato smo vedno bolj odvisni od teh majhnih, a pomembnih zapikov, ki si jih ustvarimo tudi s pomočjo tistih, ob katerih se počutimo dobro. Tudi zgolj z mislijo. Občasno naletimo na koga, ki nam je o tem pripravljen spregovoriti. Žal največkrat šele na pogrebu. Občasno naletimo tudi na avtorja, ki je o takšnih trenutkih, vezanih na nekoga posebnega, pripravljen nekaj napisati. Tudi tu žal največkrat v časopisih, ob smrti.Nekateri pa si vzamejo nekaj več prostora. Ker se jim zdi tako prav. In na koncu se tudi nam zdi prav. Napišejo knjigo. Roman. Ne nujno prijeten, a vseeno super. Nekaj etično povsem nesporno nujnega se zdi na tem, da je napisan. Takšen roman je Črnina in srebro, nam že zelo znanega avtorja, Paola Giordana. vir slike: bukla.si O tem, zakaj je v resnici napisal to knjigo, najbrž lahko le ugibam. V najboljšem ugibanju lahko stavim na kakšno intimno pokoro, ki si jo je Giordano zadal v občutku nekega dolga, za katerega ve le sam. Kot tudi to, ali je s knjigo dolg poravnan. O tem res težko sodim. Lahko pa ponudim razmislek, kako se knjiga bere. Kako je spletel svojo zgodbo o tej dragi osebi.Črnina in srebro je zgodba, ki se bere tekoče, gladko, brez zastranitev, kot nekakšen blog. Kot nekaj, pri čemer si zlahka predstavljam, da je bilo napisano v enem dihu. Brez naknadnih popravkov, vstavkov, zasukov

Poiesis, 5. september 2015 ― Tema, ki je samo na videz sodobna, ker termin »potrošniška družba« pač umeščamo v sodoben čas. V čas, ki pozna »fast food«, McDonalds, Coca Colo, Nescafe, trgovske centre, konec koncev tudi Amazon. To je čas, ki je prinesel surogate in konkurenčno ceno ne glede na predmet proizvodnje, ponudbe, prodaje in trga. To je čas, za katerega je relevanten le tržni uspeh in, posledično, dobiček. To je tema, o kateri lahko debatiramo na dveh nivojih: akademskem in ekonomskem, osebnem ali splošnem. To je tema, o kateri lahko govorim kot pesnik in tema, o kateri lahko govorita, konec koncev, ekonomist in potrošnik. Slednja bosta (in to tudi počneta) zagovarjala ekonomsko logiko, tej pa bo ostro nasprotoval pesnik. Dihotomija, označevana z drugačnim besednjakom, obstaja namreč že stoletja. Prva je blizu obrtniški logiki in razmišljanju, druga je blizu demiurgu in njegovemu statusu v umetnosti. Oba danes, tako kot nekdaj, stojita na nasprotnem bregu in sta si enotna edino v nerazumevanju. Od vse umetnosti ji mogoče še najbolj radikalno ugovarja pesnik, ki ima že od nekdaj status, ki je blizu božjega. Da je lahko zadeva še bolj sprevržena in nasprotujoča, se ji je pridružil t.i. globalni trg in nova »lingua franca«, angleščina. Hlastanje za poceni [...]