Novice

literatura

Poletje je za osamljene

Poletje je za osamljene

Airbeletrina, 22. september 2015 ― Moj prvi poljub v srednji šoli je bil poletni, enkrat na dolgo julijsko noč, ko je zadnji test iz matematike pomenil svobodo, in tisti fant, tisti dolgolasi fant, čigar imena še danes ne vem, mi je govoril, da sem lepa, tudi ko se mi lasje lepijo na potno čelo. Moški me je prvič slekel v poletni šoli v Barceloni, Jorge mu je bilo ime in okus je imel po pivu. Momljal je, ko mi je odpenjal modrc, najbrž nekaj španskega, in ni pustil, da prižgem luč. Iz njegovih črnih oči je dihala sopara.
To je (r)evolucija enega in vseh

To je (r)evolucija enega in vseh

Airbeletrina, 21. september 2015 ― Tako je napisal v zadnji kitici pesmi V mraku gozda leta 1922 rojeni Karel Destovnik - Kajuh, pesnik, čigar ime kaj hitro povežemo z vojno, partizanstvom, junaštvom. In letos maja, ob sedemdesetletnici zmage nad fašizmom, je izšla zbirka njegovih zbranih pesmi, ki jih je izdala Knjižnica Velenje. V njenem uvodu je Vlado Vrbič, ki je napisal opombe in knjigo tudi uredil, zapisal: »Knjiga je torej v bistvu pesmarica, zbir Kajuhovih pesmi – sodba o pesniku in njegovi poeziji pa je seveda prepuščena bralcem.« S tem izhodiščem se je treba lotiti branja – pesmi so tukaj, zdaj pa jih pretresajte, berite in sodite. Pri tem moramo nujno izhajati iz konteksta časa in prostora, v katerem je pesnik deloval in ustvarjal. To, da je bil vržen med izredno napeti časovni struni prve svetovne vojne, katere posledice so se ob njegovem rojstvu komaj polegle, in druge, ki je predstavljala poseben preizkus v človeški zgodovini, je pomembno zaznamovalo končno tonaliteto pesniške zbirke. Ta je razdeljena na tri večje enote: Od leta 1938 do aprila 1941, Od aprila 1941 do avgusta 1943 in Od avgusta 1943 do februarja 1944. Zajema torej burne trenutke pred in med drugo svetovno vojno, vse do tragičnega padca tega heroja, ki je bil ubit 22. februarja 1944.

Aleš Mustar: Splitsko jutro 2015

Poiesis, 21. september 2015 ― Kot nerezident v umetniški rezidenci skozi priprta polkna opazujem močan naliv, ki je z ulic odplaknil črede turistov. Kamnite hiše, za zidovi katerih so za vedno obmolknili glasovi glasnih šjor, si bodo odpočile od hrupa in bliskavic in Dioklecijanova duša bo vsaj za nekaj časa našla svoj mir. Reveži bodo lahko v miru brskali po smetnjakih za plastenkami in si od prodaje privoščili priboljšek. Oderuški branjevci si bodo odpočili noge. Ema, ki preživlja zaslužene počitnice, še vedno mirno spi, vsaj danes ji ne bo treba odmaševati nosu v morju. Tako miren je videti Split to jutro. Prav takšnega sem pred desetletji odkrival med gledanjem televizijske nadaljevanke na robu trde zofe v dnevni sobi. V skromni kuhinjici malodane začutim prisotnost duhov junakov s televizijskih zaslonov. Mislim, da bi Violeta, če bi videla svoje someščane, kako kot v getu, na skrajnem koncu rive srkajo v trgovini kupljeno pivo, tokrat obesila kar samo seme. Ko se naliv vsaj malo pomiri, mojo kontemplacijo prekine glasna skupina obiskovalcev z dežniki v rokah. Res niso pravi časi za intimistično poezijo.
še novic