Airbeletrina, 18. september 2015 ― Na enem od medsosedskih obiskov, ki sem se jih udeležila v zadnjem času, in recimo v slovo poletju, sem spet dobila vprašanje, ki me pogosto doleti, ko se znajdem v družbi ljudi, ki se zanimajo za moje delo. Ker očitno nekateri še berejo časopise, približno vedo, kaj počnem. Pišem knjige in recenzije. Včasih tudi žiriram ali poučujem na delavnicah tako imenovanega kreativnega pisanja. Toda drugo vprašanje je, ali se da od vsega naštetega tudi preživeti? Da je to vprašanje za slovensko pisatelja postalo stalnica, in kot trdi Slavko Pregl v knjigi Prerok na tankem ledu, ki je izšla ob njegovi jubilejni obletnici, me je spreletelo ne samo na tistem medsosedskem srečanju, temveč sem z njim soočena skoraj na vsakem literarnem gostovanju v Sloveniji, posebej med šolajočimi se mladostniki.

Konteksti (Tomaž Bešter), 17. september 2015 ― V rokah sem Sviloprejko imel že julija, pa sem jo hranil za dopust, ki sem ga imel mesec dni kasneje. Ker sem bil prepričan, da si je vredno prihraniti to branje za okoliščine, ki me ne bodo motile z drugimi vsiljivci. Imel sem načrt. V tem času sem naletel seveda na kopico drugih knjig, ki jih je potrebno prebrati. Kaj potrebno, nujno. Mesec dni mine, največja vročina letos rekordno toplega poletja počasi že izgublja svojo udarniško moč, jaz pa končno pred vrati težko pričakovanega oddiha. In pakiramo, vkup mečemo vse tisto, kar potrebujemo, kar mislimo, da bomo potrebovali, a kmalu to vse nadomesti zgolj najnujnejše. Med pripravljenimi rečmi je svoj prostor našlo tudi nekaj knjig. A med tistimi, ki so odšle z nami, Sviloprejke ni bilo. Ne nalašč. Preprosto izpustil sem jo, povsem nevede in nenačrtovano. In ko premišljujem, kako pomemben je časovno prostorski kontekst pri mnogih rečeh, ki jih počnemo, najbrž enako velja za branje. Najljubši kotiček, mir, leže, sede, v stoji, ali pa nekje daleč proč od vsakodnevnih obveznosti. A sprememba načrta v tem primeru ni bila v nobeno škodo. Vir slike: emka.si V nekaterih knjigah lahko uživamo kadarkoli. Pri teh je ta spontanost, nenačrtnost, časovna in prostorska sproščenost, s katero se jih lahko lotimo, njihova pomembna lastnost. A takšnih knjig v resnici ni tako zelo veliko. Sviloprejka pač spada mednje. Brez težav se je lotite kjerkoli in kadarkoli. Nisem še čisto prepričan, ali je to zaradi izvrstne pisateljice ali zaradi žanra – v obeh primerih bi šlo za izrazito osebno mnenje, v drugem še nekoliko bolj (niso vsi namreč ljubitelji detektivk in krimičev), a če bi si kdaj želel seznama knjig, na katerem bi bilo zgolj branje, ki niti ni nujno svet spreminjajoče, izobraževalno ali kako drugače koristno, pa je vendarle v čisti užitek, potem bi na njem pristala tudi dela, pod katerim se s psevdonimom Robert Galbraith podpisuje J.K. Rowling. Tako si se pritihotapil k meni, s kislino,Ki mi razžira drob, mi ukradel, kar naj