ŽLAHTNA IGRA NOSTALGIJE

Špehšpilja, 16. september 2015 ― Agencija GfK je konec avgusta objavila raziskavo o najbolj priljubljenih televizijskih serijah v Sloveniji. Ne o dejanski gledanosti, marveč so anketirance prosili, naj naštejejo svoje najljubše nadaljevanke. Tako da o gledanosti lahko samo ugibamo, saj se poraja vprašanje, ali so vprašanci odgovarjali iskreno, ali so dajali odgovore, ki so v skladu s popularnim prepričanjem, kakor si v osnovni šoli vsem razlagal, kako je ta nova kaseta od Gansov huda, čeprav je nisi videl niti od daleč, a bi sicer tvegal socialni ostrakizem. Na prvem mestu je nepresenetljivo Planetova žajfasta ruralka Ena žlahtna štorija. Če Mazzini rad piše o Slovencih, ki se ne znajo odtrgati od mater, lahko uspešnost serije pripisujemo dejavniku škodoželjnosti oziroma samotolažilne utvare, da gre likom v seriji še slabše kot njim, saj kljub materini smrti v prvem delu nadaljevanke, ta z oporoko ohranja hčerke v pasivno agresivnem primežu. Na drugem mestu se sonči Igra prestolov, še en eskapizem, v katerem uživajo slovenske gledalke in gledalci, le da je tu motivacija ogleda ravno obratna kot pri Eni žlahtni štoriji, saj si vsi želimo živeti v svetu, ki je boljši od našega. V Igri prestolov ga namreč nasrkajo tudi člani vladajoče elite, o čemer pri nas (seveda v blažji obliki, skladni s sodobno zakonodajo) lahko samo sanjarimo. Želja po pravici je opazna tudi v deležu kriminalnih serij. Med najpriljubnejšimi petnajstimi jih je takšnih namreč kar šest; od Preiskovalcev na delu: NCIS na 3., in Na kraju zločina na 6. ter Mentalistu na 7. mestu do Komisarja Rexa (10. mesto), Castla (12.) in Puščice (14.) v spodnji tretjini lestvice. Na čisti sredini lestvice se znajdeta drami Zdravnikova vest in Talenti v belem, obe medicinski. Prva že zaključena, medtem ko se druga vleče že desetletje in reflektira čakalne vrste v našem zdravstvu. Zdravstvena tematika se prikrade tudi med humoristične serije, saj na 11. mestu stetoskop vrti Naša mala klinika. Tej v šaljivi sekciji družbo delajo Prijatelji (4. m

Denisa Duran: Še vedno imam čas

Poiesis, 16. september 2015 ― Še vedno sem mlada, ljubezen moja – I’m still young – oba bi še vedno lahko opravila zdravniški pregled; pri tridesetih je večina najinih prijateljev bolnih. Še vedno imam čas, da se zleknem na posteljo – ozko železno posteljo – kjer opravljajo slikanje z NMR in pokličem Boga, da mi stopi ob stran.   Iz angleščine v sodelovanju z avtorico prevedel Peter Semolič
Pisanje kot obrt (Lara Paukovič)

Pisanje kot obrt (Lara Paukovič)

Trubarjeva hiša literature, 16. september 2015 ― Učenje kreativnega pisanja nikakor ni novost na domačem, sploh pa ne na tujem literarnem prizorišču. Na nekaterih tujih univerzah lahko kreativno pisanje celo študirate ali ga vzamete vsaj kot enega izmed izbirnih predmetov. Pri nas to zaenkrat še ni mogoče, a kljub temu možnosti za urjenje kreativnega pisanja obstajajo: med vidnejšimi so gotovo Literaturine delavnice, ki jih že vrsto let vodi Andrej Blatnik, sicer avtor dveh knjig na to temo, malo mlajše literarne delavnice prav tako organizira IRIU Inštitut, kjer potekajo pod okriljem Miha Mazzinija.
Ponovitev po koncu

Ponovitev po koncu

Airbeletrina, 16. september 2015 ― Če bi se bralcu romanesknega prvenca Dina Bauka Konec. Znova ob imenu Denis in letnici 1989, ki tičita v naslovu uvodnega poglavja, lahko zazdelo, da vstopa v svet odraščanja mladostnika, ki se bo ob koncu knjige sprevrgel v nekakšno predhodno različico Vojnovićevega Marka ali Markovega očeta, bi se zmotil prav toliko, kot če bi se v branje romana napotil v pričakovanju in predvidevanju cenene jugonostalgije. Konec. Znova ni namreč ne eno ne drugo; če se že dotika kakršnekoli nostalgije, ne gre za nostalgijo po kolektivu in skupni državi, ki bi tako pozitivno zaznamovala svoje narode, da si ti še desetletje, dve, ne bi opomogli od njenega razpada, temveč roman prej oblikuje posameznikova nostalgija po mladosti. Njeno jedro so slike in posnetki, shranjeni v predalih spomina, ki jih za bralca odpirajo Baukovi junaki, iščoč zaključek, ki ga niso imeli.
ZaPik: Toon Tellegen in september

ZaPik: Toon Tellegen in september

Airbeletrina, 15. september 2015 ― September je otožen mesec. Opominja nas, da je za našimi hrbti za vedno potonilo še eno poletje, in da čas mineva vsako leto hitreje. Začenja se jesen, čas otožnosti, melanholije in beganja, čas odštevanja do naslednjega poletja, čas, v katerem se zdi, da se je nenadoma vse spremenilo, le mi smo obstali na mestu. September je čas skupne žalosti. Niste sami.
še novic