Poiesis, 4. oktober 2015 ― Tvoj pesniški prvenec Stihožitje (1977) je ena tistih pesniških zbirk, ki so najbolj vplivale na moje pesniške začetke. V zbirki si uporabil postopke, značilne za sočasno neoavantgardistično poezijo. Toda z razliko na primer od Francija Zagoričnika, ki ga je »razstavljanje besed« pripeljalo v Opus nič, si ti v poezijo vrnil »pomen« in odprl polje, v katerem se je v naslednjem desetletju izpisala poezija, ki so jo poimenovali postmodernistična. V kolikšni meri si se ob pisanju pesmi iz Stihožitja zavedal pomena svojega pesnjenja? Dragi Peter, najprej hvala za lepe besede o zbirki Stihožitje. Kot tudi sam dobro veš, je za vsakega pesnika najboljši občutek, če te nekdo, ki ga ceniš, resno in natančno bere. Pred Stihožitjem sem sicer ogromno pisal in napisal, celo sestavil tri pesniške zbirke, vendar založniške razmere v 70-tih letih niso bile rožnate, mladim pesnikom pa so bile sploh nenaklonjene. Uredniki tudi dolgo niso vedeli, »kam naj me dajo«, nisem sodil ne v ustaljene in že močno utrujene tirnice solzavo sentimentalne tradicionalne lirike ne v udarni vod avantgardističnih kameradov, s katerimi sem se sicer zelo intenzivno družil, predvsem v Šumiju, epicentru tedanjega bohemskega življenja, hipijevskih vibracij in vsakršnih uporniških skupin. Prvi urednik, ki je začutil, da je v [...]