Poiesis, 18. oktober 2015 ― Kaja, v svojem prvencu Delta v pesmi Solo zapišeš: »Ali sem prevarant (koga), izdajalec (česa) / ali sem samo neumno zaslepljena z ozvezdjem, ki bdi / nad mano? Moje besede so postale metafaktografske …« Se ti zdi, da ti pisanje pesmi in pesmi same nudijo odgovore na zastavljena vprašanja? Ja, gotovo, oziroma preko pisanja šele spoznaš, katera sploh so tvoja temeljna vprašanja in hkrati iščeš nove načine, oblike vprašanj samih. Na nek način so pesmi izven dualnosti vprašanj in odgovorov. So neko stanje, dogajanje, kjer razumevanje samega sebe temelji na izkušnji, ki ni vedno vezana na življenje, kakor ga doživljam »čez dan«. Včasih so popolnoma neracionalna pot v neznano – brez avanturistične želje, ki bi to pot iniciirala. Pač greš, ker moraš, ker tok teče … in zaupaš besedi. Pa seveda ne smeš pozabiti na spontano igro, na užitek, na tisto, kar loči izjeme od pravil. Si plesalka, koreografinja. Kot performerka za svoje udejanjanje potrebuješ prostor in svoje telo. Kaj je pri poeziji prostor in kaj je telo? Ali če vprašam drugače, ali lahko primerjaš ti dve umetnosti med sabo in če ju lahko, ali je ples primerljiv z nastajanjem pesmi? Telo je zadnja postaja. Ali pa prva – odvisno [...]