Novice

literatura

Jaka Železnikar: Jim Andrews

Poiesis, 20. oktober 2015 ― Morda paradoksalno, a e-poezija v veliki meri ni izšla iz sočasnih modernističnih in postmodernističnih pristopov k poeziji. Ne zato, ker bi imela karkoli proti njim, prej zato ker je inspiracijo in svoje korenine našla v literarnem delu zgodovinskih in programskih avantgard. Prve so nakazale nelinearne smernice podajanja vsebin, druge medij, ki je to omogočal na načine, ki pred tem niso bili možni. E-poezija ob tem ni zgolj enostavno prevzela že narejene metode avatgard, niti medija računalniškega sveta na nekritičen način. Združila ju je tako, da je nadgradila ta pristopa. Zavrgla je ne srž avatgard, njihove medije in kontekst pa vsekakor, preprosto zato, ker sama ni bila v istem kontekstu in medijih. Zavrgla je ne srž komputacije, njen izkoriščevalski in izključno komercialen del pa vsekakor. E-poezija govori o osebni človeški izkušnji, poetično, s času lastnim jezikom in medijem, v obdobju kjer vsakdanjik posameznika v veliki meri določa splet informacijske tehnologije, njemu in njej prej nenaklonjen, a hkrati neizbežen, kot obratno. Eden avtorjev e-poezije, ki izhaja iz omenjenih tradicij, je v Kanadi živeč Jim Andrews, negova dela najdete na vispo.com (namig: Arteroids). Podoba: del ekrana vstopne strani Jima Andrewsa.
Delati, delati, umreti

Delati, delati, umreti

Airbeletrina, 20. oktober 2015 ― To poletje sem pregorel. Po nekaj letih, ko se mi je zadnja poved enega članka samoumevno stekla v prvo poved naslednjega, je belina prazne strani sredi junija nenadoma zarezala vame. Ponoči sem sedel v mraku, osvetljen zgolj s to belo stranjo, zjutraj je bila še vedno ali spet tam, samo bolj zamolkla. Ni šlo za to, da bi nenadoma pozabil pisati, samo nisem mogel več. Celo poletje sem uspel spraviti skupaj bolj ali manj zgolj tisti dve strani in pol svojih rednih mesečnih obveznosti: dve kolumni in eno kritiko. In še pri tem sem se boril z vsako povedjo posebej, z obupom in željo po predaji

Južnobostonske ulice so rdeče. Krvavo rdeče.

KEVD'R, 19. oktober 2015 ― Johny Depp, skoraj neprepoznavni gangsterski polizanec, se v Črni maši s suverenostjo in z vsem entuziazmom pohlepnega kriminalca postavi ob bok Robertu de Niru v Dobrih fantih. Njegov lik, resnični James Whitey Bulger, z vztrajnostjo nepomembne ribe, ki želi brezpogojno postati pomemben (če ne glavni, kakopak!) člen prehranjevalne verige, ne izbira nasprotnikov. Proti vsem in… More Južnobostonske ulice so rdeče. Krvavo rdeče.
Fašizem za vogalom

Fašizem za vogalom

Airbeletrina, 19. oktober 2015 ― Ko sem pred sedmimi leti za Cankarjevo založbo ilustriral knjigico Kako sem otrokom razložil demokracijo (od koder so nabrane tudi sličice, ki krase pričujoče besedilo) izpod peresa našega trenutnega premiera, sem prek nje prišel vsaj do enega zanimivega podatka o naši politični ureditvi, na katerega prej nikoli nisem bil niti pomislil in na katerega je bil, sodeč po njegovi politiki, vmes pozabil tudi omenjeni avtor.

Eva Tomkuliaková: ***

Poiesis, 19. oktober 2015 ― odvisno od okoliščin jo ocenjuje kot noče ocenjevati sebe   je preveč iracionalna je preveč praktična je preveč nelogična je preveč racionalna je preveč čustvena je preveč hladna je preveč naivna je preveč racionalna je preveč nepraktična je preveč logična je preveč čustvena je preveč praktična je preveč občutljiva je preveč groba je preveč čustvena je preveč neženstvena je preveč šibka je preveč močna je preveč naivna je preveč racionalna je preveč odkrita je preveč umirjena je preveč neposredna je preveč diplomatska je preveč neženstvena je preveč neiskrena je preveč neposredna je preveč praktična je preveč iracionalna je preveč racionalna je premalo igriva je preveč otročja je preveč jedrnata je preveč klepetava je preveč racionalna je preveč iracionalna   odvisno od okoliščin jo ocenjuje kot ne more oceniti sebe   tako krhke self tako krhka selfish   V sodelovanju z avtorico iz angleščine prevedel Peter Semolič
še novic