Eleanor in Park: knjiga o zelo lepih in zelo grdih rečeh

Eleanor in Park: knjiga o zelo lepih in zelo grdih rečeh

Konteksti (Tomaž Bešter), 24. november 2015 ― Kot sem že večkrat povedal, imamo veliko srečo, da lahko uživamo v knjigah, ki so v zadnjem času izšle pod oznako mladinske literature. Neverjetno je, koliko vsega, od dobrega pisanja, super pripovedi, kvalitetnih zgodb in odličnega odpiranja največjih družbenih problemov lahko najdemo v delih, ki so v zadnjem obdobju izšla. Od Greena, Nessa, pa do Maxa, Šrámkove, Palacia, celo Zafona se veje seznam čudovitih branj, ki ciljajo prav na publiko, ki se osamosvaja, si sama pričenja izbirati življenje in odločitve, ki jim bodo ta življenja najbolj zaznamovala. K tej druščini se je pridružilo še eno delo, ki od imenovanih v ničemer ne zaostaja. V marsikaterem pogledu jih, po mojem mnenju, močno presega. Gre za knjigo Eleanor in Park, avtorice Rainbow Rowell.Prav gotovo gre ponovno za delo, ki presega mladinski žanr, saj v njej, če odmislimo starost in dogajalno ozračje v zgodbi, v resnici ne manjka problemov, s katerimi se soočamo tudi nekoliko starejši. A nič od omenjenega ni glavni adut knjige: v resnici gre za pisarijo, ki je narejena na tako rahločuten način, da se ti zdi, da jo boš zlomil, če jo boš pretrdo držal v roki. vir slike: emka.si Eleanor in Park je zgodba o dveh najstnikih, ki sta našla drug drugega. Mogoče bi bilo bolje, da bi se našla nekje drugje, v malce drugačnih okoliščinah, a zgodba teh olepševalnih okoliščin ne pozna. Avtorica jima ne daje popustov in njun odnos bo potreboval veliko energije, medsebojnega spoznavanja in nerodnosti, da bo prišel tja, kamor pride. Park je sin korejske matere in ameriškega vojnega veterana, povsem prilagojen družbi se zdi samo na prvi pogled. Predvsem noče izstopati in se raje kot sprejemanju najstniške igre potrjevanja svojega položaja v druščini, posveča dvema velikima ljubeznima, glasbi in stripu. Vedno bolj, ko vidimo, da je drugačen od ostalih, je jasno, da je drugačen predvsem v tem, da je od mnogih mnogo bolj zrel. Eleanor je povsem druga zgodba. Najstnica, ki ima, povsem nezadovoljna s tem kako izgleda,
Tako gre to.

Tako gre to.

KEVD'R, 24. november 2015 ― Dresden je zgodovinsko mesto, učenjaki so mu pred časom pravili »Firence na Labi«, v mestu in njegovi okolici ni bilo nobenih ključnih vojaških ciljev. Nekaj mesecev pred koncem druge svetovne vojne naj bi prevzel centralno vlogo pri uveljavljanju zavezniške premoči. V nekaj zimskih, februarskih dnevih so zavezniške sile z zemljo zravnale zgodovinske stavbe in mogočne… More Tako gre to.

Širi poezijo, ne strahu

Poiesis, 24. november 2015 ― »Popolnoma človeško je, da se bojimo. Toda manj razumljivo je, da smo prestrašeni. Soočeni z vzdušjem strahu, militarizacijo, medijsko manipulacijo in naraščanjem sovražnega govora, imamo na voljo kar nekaj vrst zdravil proti stiski in paranoji. Poezija je eden izmed načinov, s katerim si lahko kot posamezniki in kot družba povrnemo čustveno ravnotežje, zdravo pamet in jasnost duha. Širi poezijo, ne strahu predstavlja življenje potrjujočo poezijo o pogumu, prijateljstvu, raznolikosti, notranjemu in zunanjemu miru ter vsakdanjo poezijo o tem, kako je biti človek. Pesniki kot so Adonis, Celan, Eliot, Neruda in Szymborska jemljejo strah na pozitiven način, s tem ko ga s pomočjo ritma, podob in metafor obrnejo na glavo ali pa zasukajo od znotraj navzven. Izkušnja takšne poezije nam lahko vlije pogum,  da se soočimo z vsem, kar nas plaši – morda tudi z našimi najtemnejšimi mislimi, s katerimi se odzovemo na dogodke ali na način, na katerega so ti dogodki sporočeni – in tako presežemo tesnobo in občutek nemoči.« (Antoine Cassar) Spletna revija za pesništvo www.poiesis.si odpira na facebooku novo stran, stran Širi poezijo, ne strahu; ta je slovenska verzija strani Spread poetry, not fear, ki jo je postavil na facebooku malteški pesnik Antoine Cassar. Na njej bodo objavljane [...]
Vrhunsko, kakovostno, namizno, usodno

Vrhunsko, kakovostno, namizno, usodno

Airbeletrina, 24. november 2015 ― Ne morem reči, da nova slovenska serija name ni naredila vtisa. Hkrati je to najmanj in največ, kar lahko povem o uspešnici letošnje jeseni. Priznam, da sem se pisanja veselila že nekaj časa, zbirala krasne citate in ob prvi epizodi celo nazdravila s kozarcem usodnega z nekaj prijatelji. Po vseh pripravah in odlašanju užitka, ko bom lahko v primež literarno-estetskih izrazov ujela ubogo vino, pa sem začela preizpraševati svoje motive in upravičenost tega pisanja. Je smiselno soditi komercialno serijo, ki je na prvi pogled in tudi na vse ostale samo to in nič več od tega, za kar se oglašuje? Mislim, da je. Je bilo pričakovati nove možnosti filmskega izrekanja in si obetati presunljivo izraženih psiholoških tančin, ki bodo povrnile prvotno fascinacijo nad stvarmi? Ne. Intelektualno bistrino? Dialektično domiselnost? Prodoren uvid v človekovo naravo? Ne, no. Je zato serija kaj manj vredna obravnave? Je, pa vseeno.
še novic