Poiesis, 29. november 2015 ― V soboto 28. novembra se je v Hostlu Celica, v Galeriji Srečišče, odvila pesniško prevajalska delavnica Reka v Ljubljani / Rijeka u Ljubljani v organizaciji Spletne revije za pesništvo Poiesis, Literarne revije Književnost uživo z Reke, Zavoda Gulag in KUD Sestava. Na njej so sodelovali pesniki in pesnice iz Slovenije in Hrvaške Mladen Blažević, Alen Brabec, Veronika Dintinjana, Borut Petrovič Vernikov, Jana Putrle Srdić, Vid Sagadin Žigon, Milan Zagorac, Jaka Železnikar in Zoran Žmirić. Delavnici je sledil literarni večer, na katerem so se obiskovalke in obiskovalci seznanili z delom s popoldanske delavnice, delovanjem revije Književnost uživo ter si ogledali tri pesniške videe iz serije Nakonektana poezija v produkciji Zavoda Gulag: Prebivalka otoka (Saša Spačal in Lucija Stupica), Shotokan (Gorazd Krnc in Peter Semolič) in Tehno (Maja Smrekar in Ana Pepelnik). Večer je vodil in povezoval Peter Semolič. Hvala vsem, ki ste se večera udeležili.

Poiesis, 29. november 2015 ― Leta 1917 so dadaisti s Hugom Ballom na čelu odprli poglavje zvočne poezije. Ball je kasneje dejal: »S temi pesmimi smo se odrekli jeziku, ki opustoša – jeziku, ki ga je iznakazilo novinarstvo.« Leta si bil lektor pri časopisu in torej dnevno soočen z novinarskim jezikom. Kako si občutil dihotomijo med novinarskim in pesniškim jezikom? Moja izkušnja – konec osemdesetih let sem bil tri leta in pol zaposlen na nacionalnem radiu – je bila precej negativna, saj sem imel občutek, da mi novinarski jezik kompletno blokira pesniško govorico … Za sabo imam 15 let lektorskega dela pri različnih časopisih, od tega sem osem let redno lektoriral pri časopisu Dnevnik. Lahko rečem, da je po mojih izkušnjah časopisna lektura neke vrste jezikovna policija, ki večinoma temelji na dogovorni ekonomiji. O marsikateri stvari bi se brez posebne škode za jezik lahko dogovorili tudi drugače. To pomeni, da tovrstna lektura večinoma narekuje pravila, ki za jezik niso bistvena. Na primer to, da nikoli nisem prepričan vase, ampak da sem vedno prepričan o sebi, je stvar dogovora, ki ne pove ničesar o pravilni rabi jezika. Pa še nekoliko nenaravno se sliši. Nihče ne bo rekel, da dvomi o sebi, vsi pa vemo, kaj pomeni [...]