Poiesis, 27. november 2015 ― veš, da gledaš Kailash vrh je bel kot je belo to pismo tako kot sva vedela, da bo komaj me še bereš, a tu si   veš, da gledaš Kailash tvoje življenje leži v nahrbtniku poleg tebe odpreš ga iz navade brez posebnega razloga pobrskaš med merino puloverji in preteklostjo   med kositrnim priborom najdeš nekaj starega balepa odsotno žvečiš in stvari postanejo tako preproste kot barvne zastavice napete med lesenimi kolibami ena je podobna barvi tvoje zagorele kože v živo si jo predstavljam   ne gibljejo se po vetru temveč po bobnih damarujih o njih si sanjaril že kot otrok in so začeli udarjati glasneje z vsako travno bilko in drevesom in kamnom ob poti   ne moreš jih več prepoznati za svoje tukaj še ne pomeni blizu zaljubljeni smo v misli o stvareh ne v stvari same zato so poti neskončne dokler si želimo damaruji udarjajo v tebi neznanem ritmu in te uspavajo v polsnu opazuješ rinpočeja kako prostira proti templju Kailash se je potopil v oblake in tempelj pod njim z rdečim pročeljem zlatimi kipi in prižganimi ognji na velikih pladnjih lovi zadnje skale pod vrhom kot lampijoni lovijo luči na nebu ne na zemlji ne del [...]