Knjige pomagajo ..., 26. januar 2016 ― Oscar Wilde: Cantervilski duh. Ljubljana: Vale-Novak, 2002.Piše: Urška Orešnik Da v bralnem krožku beremo raznoliko, in da obenem pri izbiri upoštevam tudi bralne okuse sodelujočih, v bralni sezoni 2015/16 beremo po principu v zadnjem času priljubljenih bralnih izzivov. Brali smo že recimo mladinski roman, ki ga je vredno prebrati, pa "knjigo za dušo", spomine ... decembra pa smo odkljukali delo, starejše od 100 let. Naša sobralka je namreč predlagala drobceno knjižico, prvo objavljeno delo Oscarja Wilda, Cantervilski duh. Kratko branje za z drugimi opravki nabit december. Že iz prvih strani veje živahen, odličen smisel za humor, ki nakazuje na očitno Wildovo genialnost. Tistih nekaj, ki srečanja bralnega krožka kljub močnim nalivom ni želelo zamuditi, se nas je enoglasno strinjalo, da gre za odličen prikaz nasprotnosti med dvema družbama, med romantičnimi Angleži, ki še vedno verjamejo v duhove in znova in znova vznikajoče krvne madeže na stoletja starih preprogah, in Američane, ki svet dojemajo s puritansko treznostjo in racionalnostjo.  Ne glede na vse možne inovativne načine, s katerimi se duh trudi prestrašiti nove naseljence dvorca, nikakor ne uspe. Namesto da bi sejal strah, se koncu koncev sam boji prefriganih stanovalcev in popolnoma resignira. Kljub vsemu ima zgodba za bralca spravljiv konec, nastali konflikt nazadnje razreši najmlajša, z racionalističnim pogledom neonesnažena in uvida sposobna dušica.  Ilustracije, ki so krasile prvo izdajo zgodbe leta 1887.   A ključna ugotovitev, ki še potrdi dejstvo, da je ta mala, drobna knjižica obvezno branje, pa je tisto ne tako očitno sporočilo, ki pa se ga gotovo vsi spominjamo iz svojega otroštva v obliki rekla, da je strah votel, okrog ga pa nič ni ... Z dolgo tradicijo grozljivih zgodb obremenjena angleška duša, bodisi resničnih poročil o človeški krutosti bodisi popolnih kreacij domišljije, take ljudske modrosti o ničnosti strahu pač ne more spr