Radio Študent, 22. januar 2016 ― Če te dni ne bereš Elene Ferrante, si res mimo. Če bi bil res in, bi jo prebral že pred novim letom, ampak zdajle za silo še gre. Ne se pa hecat in odlagat to tja do pomladi! Prvi in pogosto edini razlog (brez izjeme pri vseh, ki govorijo o knjigi), zakaj je treba brati Eleno Ferrante, mi gre tako na jetra, da bo omenjen prav na koncu in še to iz gole nečimrnosti, da ne bo kdo mislil, da še tega ne vem. Zadnjih nekaj let je Ferrante ena najbolj branih italijanskih pisateljic, ko pa so jo začeli prevajati v angleščino, se je zgodil tisti mednarodni bum, ki si vsakih nekaj let izbere drugega neangleško pisočega avtorja, da potem zahodni literarni svet ponori za eksotiko. Je bil Bolaño, Murakami, pa Krazsnohorkai in tako naprej, in je Ferrantejeva. Dnevi zavrženosti, ki smo jih dobili v prevodu, so njen drugi roman. Bralce je takoj navdušila že s tema dvema, status čaščenja pa je dobila s svojo Neapeljsko tetralogijo, zbirko obsežnih štirih romanov, ki govorijo o elementarnih človeških razmerjih, finih in prisrčnih, pa obenem tragičnih, tesnobnih in strah zbujajočih. Še letos menda dobimo prvi del tudi v slovenščini. Ampak zdaj se vendar posvetimo Dnevom zavrženosti. Kar zadeva dejanske literarne atribute romana, kritiki in bralci govorijo o dveh stvareh. O tako pristni vsebini, doživeti in pisani na kožo aktualnim človeškim odnosom, in o tako olupljenem slogu, hladnem in distanciranem, obenem neposrednim, a vedno toliko ohlapnim, da omogoča individualno filtracijo napisanega. Slog se skratka ne vmešava v vsebino, da ji prosto pot in jo povsem podpira v tem, kar ima povedati. Naj zdaj to prevedem v konkretno dogajanje v romanu: skozi zelo čisto šipo gledamo zlom ženske, potem ko jo popolnoma nenapovedano zapusti mož. Vidimo vse, kar se dogaja, ne moremo pa do nje, da bi ji povedali, da bo vse ok (ali da bi jo brcnili v rit, naj se že spravi skupaj - kakor gledaš). Tale stavek mi je všeč, pove tako bistvo avtoričinega koncipiranja pisanja kot bistvo zg