Konteksti (Tomaž Bešter), 9. februar 2016 ― Pisanje o sLOLvenskih klasikih je treba začeti mnogo prej. Moji zgodnji spomini na Prešerna niso nič preveč lepi, predvsem polni nenehnega ponavljanja, da je največji. Da je pisal najlepše verze in da je vanje zajemal vse tisto, kar je pomembno, da se pove. Spominjam se tudi učenja na pamet. Njegovih Sonetov nesreče, Povodnega moža in seveda tudi Zdravljice. Tako, v stilu šablon, po katerih je treba izrisati učenčevo pamet. Premalo pa je bilo zanosa, da bi ljubezen do mojstrstva besede ohranjali tudi naprej. Niti pri meni niti pri kom drugem. S Cankarjem je bilo precej podobno. Ali še nekoliko slabše. In potem je minilo nekaj let, ogromno let, ko sem se k obema vrnil. Spodbuda je prišla od nekje drugje. A od drugega branja je zavest o veličini tako Prešerna kot tudi Cankarja, in še marsikoga drugega, ostala v kotičkih spomina, od koder nikdar ne izgine. Danes se mi zdijo npr. Cankarjeve črtice vrhunec, ki se mu kot bralec lahko le čudim, Prešernovi stihi pa povsem nepresegljivi. To drugo branje je prišlo bolj ko ne po naključju. Imel sem srečo, da sem se v nekem trenutku zavedal, da je branje kul, da mi pomaga, da lažje organiziram ideje in predvsem, da v tem uživam. Vem pa, da med prvim in drugim branjem skoraj zagotovo ni nikakršne povezave. Iskati izgovor v tem, da imamo zoprno literaturo, ki jo je težko narediti berljivo, se mi zdi že malo mimo. Mnogo bolj verjamem, da je na delu prepričanje, da je odnos do slovenskih klasikov treba negovati na način neke nujnosti, ki prebiva nad ugodjem posameznika in zato deluje kot diskurz, ki mu ni mar za branost. Kajti iz tega bi sledilo, prvič, da se ustvarja nekritična percepcija tistega, čemur rečemo klasiki; drugič, da se ustvarja razlika med branjem, ki je nujno in branjem, ki ga skoraj nujno ne bi smelo biti, recimo tretjič, da do Prešerna, Cankarja in drugih gojimo spoštovanje, a beremo jih žal ne. In zato mi je pomembno, da se mladini branje predstavlja s toliko večjim zanosom. Da se premosti razlika in naključnost