Konteksti (Tomaž Bešter), 1. september 2016 ― Pred časom sem bral Nikoli ne reci, da te je strah. Ta se presunljivo loteva begunske teme in razkriva vidike migracij in bega, vztrajnosti in trme in bolečine bežečih, ki jih mogoče nimamo dovolj pred očmi. Knjiga, ki sem jo sedajle odložil, te zgodbe jemlje kot jasna dejstva in dogajanje polaga v njih okvir. Na koncu je ta okvir še vedno tu. Avtor si ne dela utvar glede tega, da tako obsežno problematiko lahko tako hitro pospravi. Zapakiral jo je v kriminalko, ki ni brez napak, a bralca popelje na vožnjo do končnega premisleka o žrtvi. Ja, žrtev bo v resnici prava beseda takrat, ko se boste pogovarjali o Danski zanki. vir slike: sanje.si Zgodba je nastavljena silovito hitro. V njej avtor ne izgublja odvečnega časa s pripovedovanjem preteklih ali drugih obstranskih zgodbic, čeprav je nastavkov za to več kot dovolj. Ozadje zgodbe je - in to je ena tistih največjih prednosti tega krimiča - postavljeno v sodobno podobo Balkana, še posebno v republike bivše Jugoslavije: Bosna in Hercegovina, Hrvaška in še posebno in največ Slovenija. A glavni junak, vsaj eden od njih, ni Slovenec, temveč je Danec. Novinar, ki je bolj ko ne po naključju padel v vrtinec dogodkov, v katerih je postal eden glavnih preiskovalcev smrti svojega starega prijatelja Michaela Jensna. Tudi ta je bil Danec, ki pa je živel v Sloveniji, v Trebnjem, kjer je živel z ženo Zdenko in njeno hči Vanjo. Posebej travmatična je pravzaprav že zgodba Zdenke, ki je v balkanski vojni v devetdesetih letih prešnjega stoletja kot begunka doživela posilstvo, ki jo je zaznamovalo za vedno, Michael pa se je poleg znašel kot predstavnik mednarodne pomoči, ki se je v begunko zaljubil in se zanjo zavzel, kasneje pa sta se v Slovenijo preselila skupaj in vzgajala Vanjo. In knjiga se začne nekje tule: skoraj dvajset let kasneje, z Michaelovo smrtjo. Vzporedno spremljamo tudi preiskavo slovenskih kriminalistov in obveščevalcev, ki skušajo razkrinkati in ustaviti verigo tihotapcev ljudi iz bivših jugoslovanskih republ

Airbeletrina, 31. avgust 2016 ― Hideo Furukawa je japonski pisatelj t. i. postmurakamijevske dobe, rojen 11. 7. 1966 v Kōriyami (prefektura Fukušima). V najstniških letih se je posvečal pisanju za gledališče (do 18. leta je napisal skoraj 30 dramskih besedil) ter dramski igri; oboževal je filme in glasbo, sovražil šolo in domače branje ter preziral avtoritete. Osemnajstleten se je preselil v Tokio in na univerzi Waseda študiral literaturo, vendar ni nikoli diplomiral. Sprva je bil zaposlen na založbi in sodeloval pri nastajanju video iger. Od leta 1994 je svobodni književnik. Njegov prvi roman v maniri magičnega realizma z naslovom 13 je izšel leta 1998, za roman Arabia no yoru no shuzoku (»Arabsko nočno leglo«, 2002) je prejel veliko nagrado Japonske za najboljše fantastično delo. Njegov najslavnejši roman ima naslov Seikazoku (»Sveta družina«, 2008), zadnji Umatachi yo, soredemo hikari wa muku de (»Konji, konji, na koncu luč ostane čista«, 2016) pa je nastal kot odmev na avtorjev obisk Fukušime po uničujočem potresu in cunamiju leta 2011. Leta 2015 je prejel ugledno japonsko literarno nagrado Noma. Za njegovo pisanje je značilno kameleonsko prilagajanje sloga glede na pripovedno vsebino, ki se spreminja iz dela v delo. V slovenščino ni bil preveden še noben njegov roman.