Radio Študent, 8. september 2016 ― V torek, 30. avgusta, smo se povabili na Vodnikovo domačijo v Šiški. Povod za predvečerni špancir pod Rožnik je bil napovedani pogovor s francoskim pisateljem, sicer bosanskim beguncem, Veliborjem Čolićem. Dogodek sta organizirali v Ljubljani čedalje bolj omniprezentna Divja misel, ki upravlja Vodnikovo domačijo, in založba Goga, ki je prevzela nalogo predstavitve Čolićeve literature morebitni zainteresirani javnosti v Sloveniji. Goga je namreč avtorja gostila v svoji pisateljski rezidenci, v kratkem bo izdala tudi avtorjev najodmevnejši izdelek – Sarajevo omnibus. Kot se za literarne dogodke danes žal že spodobi, se s številom obiskovalcev ni moč ponašati, če zvezda večera ni nekdo, ki ga označujejo prej kot kontroverznega kakor pa pisatelja. Dogodek je bil postavljen v galerijo Vodnikove domačije, kjer je bilo sicer vse že pripravljeno za kasnejšo otvoritev razstave o angažiranem stripu na Slovenskem. Svetlana Slapšak je pogovor začela s krajšo uvodno besedo, po kateri smo si lahko obetali veliko; poudarila je sicer največje pasti, v katere se ujamejo tujejezični pisatelji, ki pišejo kot glas 'drugega' ali 'tujega' v določenem jezikovnem polju – prodajanje eksotike in nekakšnega zoroastrskega dualizma domači publiki. Čolić naj bi bil poseben, ker se mu je tem pastem uspelo izogniti, prav tako pa naj bi razvil svoj, edinstven stil v francoščini, kar je tudi hvale vredno. Nadaljevala je z naborom precej utečenih vprašanj, kot na primer, zakaj sploh pisati oziroma kako se je avtor sploh začel ukvarjati s pisanjem, kako povezuje literaturo in glasbo itd., na katera smo dobili tudi precej klasičnih odgovorov, nekaj malega tudi o frankofonski literarni sceni, a tudi pobližje spoznali avtorjevo poreklo. Iz podanega smo lahko izvedeli, da je avtor sicer bosanski begunec, 'self made man', ki mu je uspelo postati hišni avtor založbe Gallimard le s kombinacijo trdega dela in talenta. Svojčas je bil tudi jazzovski kritik. Pri pisanju se zanaša na humor, zari