Airbeletrina, 19. september 2016 ― Priznam, medijski trušč, ki je spremljal snovanje in snemanje novega albuma kultnega avstralskega komba Nick Cave & The Bad Seeds, je precej razrval moje občutljivo živčevje. Pa ne zato, ker bi bil prepričan, da si plošča takega pompa ne zasluži, pač pa zaradi rumeno obarvanega, voajerskega in mrhovinarskega podtona, ki se je v nestrpnem pričakovanju razlezel čez celotno medijsko krajino. Konec koncev je dokaz tega tudi pričujoči uvod. O čem govorim? Za tiste, ki ste se slučajno prenehali zanimati za vsebine javnih občil in/ali ste neseznanjeni z osebnim življenjem glavnega protagonista benda, naj na tem mestu podam skrčeni opis neobhodnega toposa, na katerega naletimo vsakič, ko želimo spregovoriti o njihovem zadnjem studijskem izdelku, pomenljivo naslovljenem s Skeleton Tree. Ta topos se glasi: fatalni vpliv gravitacije na telo petnajstletnika. To petnajstletno telo je seveda pripadalo sinu pop-profeta Cava. Če se vam prejšnji stavki ne zdijo ravno tenkočutni ali tenkovestni, je to zato, ker želim na tem mestu izpostaviti tale, že nakazan problem: od omenjenega dogodka naprej praktično nikogar ne zanima več ne glasbena ne kakšna druga kvaliteta nastajajočega albuma, ampak samo še, kako bo osebna tragedija absorbirana v njegovo čustveno jedro. Hvala neobstoječemu bogu, pa travma ni tudi Cavova središčna iztočnica – in ravno to dela Skeleton Tree še toliko bolj intriganten izdelek, Cava pa mojstra svoje obrti.