Poiesis, 23. november 2016 ― Začniva najin pogovor kar na začetku: kdaj in kako si začela pisati poezijo? To je bilo v mojih zgodnjih tridesetih. Takrat sem doživela neke vrste identitetno krizo, kar je pogosto pri ženskah, ko pridejo v ta leta, in prišla sem na misel, da bi redefinirala samo sebe. Pisanje mi je dalo tisti znameniti občutek pretakanja,toka, za katerega se včasih zdi, da je znak za pravo odločitev v zvezi s poklicem. Kmalu sem začela objavljati na spletu. Spletne strani, ki so odprte za javnost, so bile takrat še nekaj novega, bile pa so tudi bolj zanimive in varnejše, kot so danes. Hočem reči, da smo se takrat lahko pogovarjali o poeziji na precej uglajen način. Nieszuflada.pl je pritegnila k sodelovanju veliko pišočih in to ne samo amaterje, temveč tudi profesionalce, in – seveda – bralke in bralce. Moji teksti so dobivali netivo prav iz teh pogovorov. Pesnice in pesniki vzpostavljamo skozi pisanje določene pesniške tradicije. Kateri pesniki in pesnice so tvoji pesniški predniki oziroma prednice? Vsi pesniki so dobili to vprašanje. Ko moram spregovoriti o tem, kako me je tradicija oblikovala, dobim precej neprijeten občutek obveze. To je tako, kot če se pridružiš kakšni skupini – ko se ji enkrat pridružiš, [...]