Radio Študent, 22. november 2016 ― Če ste po naslovu sodeč upali, da bo govora o Mad Maxu, ste se ušteli. A ne zapustite etra, ker je bilo vaše upanje napak, saj vas bomo poučili, da je vsako upanje napačno... Vselej se namreč zgodi najslabše... pri tem nimate nobene izbire. To je nekako na kratko tudi poanta najnovejše knjige Franka Rude, Abolishing Freedom, ki je nedavno izšla v zbirki Provocations. Naslov zbirke je še kako primeren za delo, čigar ambicija je dokončno odpraviti z iluzijo, da smo svobodni. Ta je namreč po eni strani z vidika racionalizma neutemeljna oziroma neutemeljiva, po drugi strani pa je, kot je pokazal David Harvey, postalo sklicevanje na svobodo mobilizacijsko sredstvo in bojni klic neoliberalizma. Ruda prepozna korenino problema v aristotelovskem modelu pojmovanja svobode. Ta svobodo razume kot zmožnost, ki jo v določenih pogojih udejanja posameznik, iz česar sledi, da je svoboda izenačena s prisotnostjo teh pogojev: Svoboda je svoboda izbire oziroma svobodni smo takrat, ko imamo izbiro. Svoboda torej postane možnost svobodne izbire in niti ne nujno njena realizacija. Rezultat pojmovanja svobode kot zmožnosti in torej kot že realizirane v svobodni izbiri, še preden se izbira dejansko izvrši, pa je ravnodušnost, kot to prikazuje prilika o Buridanovem oslu. Pa vendar Ruda prav v Buridanovem oslu vidi tudi rešitev: če se v situaciji svobodne izbire svoboda ravno nujno izkaže za nemogočo, je ob izbiri ali-ali vedno na voljo še tretja možnost, ki jo je izbral tudi osel: možnost izbrati lastno nemožnost svobodne izbire. Čeprav se, kot vemo, za osla ta izbira ne-izbire nikakor ni končala dobro, pa ima Ruda z njo velike ambicije, ki segajo ne le h konceptualizaciji ustreznejšega pojma svobode, temveč preko slednjega hipotetično celo do možnosti averzije sicer neizbežnih apokaliptičnih katastrof. Kot alternativo svobodni izbiri Ruda predlaga popoln fatalizem, torej prepričanje, da je katastrofa neizbežna; še več, da se je pravzaprav že zgodila. Prav ta pozicija spr