Peripetije (Damjan Zorc), 11. februar 2017 ― o nemirnih sanjah in napol budnih nočnih premišljevanjih, ko snuješ nove podvige, ko premlevaš stavke, ne tako oddaljene strategije, ko ti v medenih minutah, ki se prelivajo iz dvoma v dvom, iz hipne vznesenosti v kljuvajoča preoblikovanja misli, po vseh teh trenutkih, ko se skrivaš pod odejo, imam rad jutranji žvenket in znane glasove, ki se prebijajo do mene skozi mlečno zaveso polsna. Tam nekje iz kuhinje prihajajo psstji in čččji in nejazbom nejazbom nejazbom. Cvrči, hrska, cinglja skoraj polna hiša. Pripravljata zajtrk. Gospodarice ni doma. Zgodaj je odšla od doma in za sabo pustila pridih topline, ki se kot udomačeni duh še vedno potika po kotičkih udrtine na drugi strani postelje. Rad si predstavljam, da telesni parfum oblikuje postavo. Prvič vdihnem nov dan. Na noge me povleče vonj po umešanih jajcih, sveže narezanem kruhu, vrečki čaja, ki se cedi čez rob babičine skrhane skodelice, po vseh poteh, po katerih danes ne bom stopal. Neverjetno dobre volje sem. Po zajtrku pustolovsko izpraznimo šparovček, vzamemo zlate, pustimo bakrene, samo tiste, ki jih ima trgovina rada. Kar bo zmanjkalo, bom dodal. Gospodarice ni. Čas je za frutabele, bajadere, iskrive poglede, iz katerih se ne moreš izviti. Samo da se oblečem. Zavijem se v šal, ker mi včasih manjka poetičnosti. Završi v rimah. Vedno znova me očara ta preprosta otroška navdušenost, ne morem se je tako zlahka navzeti. Z leti je težje, spet se vsega učiš znova. Izgubljaš se v oholih drobtinicah, ki jih trosimo okoli, neutrudno jih zobaš. Ne čutiš sitosti. Dan se prevesi čez polovico. Nekaj smo že naredili, veliko še čaka. Začutiš težo. Dovoliš, da te spet trga na dvoje, obletijo te nočni vetrovi. Zakaj moram jaz vedno dvomiti, nekaterim uspeva brez tega. Pripravljam kosilo, režem, sekam, točim, pijem. Nisem sam v tem. Pride ena od njiju. Prosi me, naj ji zavežem predpasnik. Tu je, mi pravi brez besed. Tu je. Moj čas je bil ponoči, naš je zdaj. Naredim se odraslega. Ne prepričam ju. Pridejo dobri trenutki, ki s