Pod gladino: o dveh sestrah, dveh prijateljicah in enem tolmunu

Pod gladino: o dveh sestrah, dveh prijateljicah in enem tolmunu

Konteksti (Tomaž Bešter), 2. avgust 2017 ― vir slike: emka.si Potem, ko je Paula Hawkins zaslovela s svojo kriminalko Dekle na vlaku, se je tabor bralcev precej razdelil na tiste, ki jim je bila všeč in na tiste, ki jim ni bila. Pripoved v knjigi je vseskozi težila h kriminalki, a čeprav ji je ta cilj neprestano polzel z rok, je zanimiva predvsem zaradi kaotične zmešnjave nezaupanja do vseh vpletenih v zgodbo, še posebej do Rachel, ki je kot glavna pripovedovalka tam izjemno nezanesljiva. K nam pa je pred kratkim prispel popolnoma svež prevod njene zadnje, Pod gladino. Ta se pripovedno približa Dekle na vlaku, gre za temačno pripoved o majhnem kraju, kjer je tolmun, v katerem so utonile že mnoge ženske in dekleta. Hitro berljiva pripoved, ki jo poslušamo z različnimi glasovi vpletenih in ki nas pelje od grožnje nerazumljenih smrti do melodrame človeških značajev in družinskih težav, ki se stapljajo tudi preko domačega praga. Raziskovanje smrti, ki rezultira v raziskovanju nerazumevanja sočloveka in okoliščin, v katerih zopet nihče v resnici ni brez greha. V Beckfordu, tem malem mestu torej beremo o tragični smrti. Nel Abbott, domačinka, mama najstnice Lene in pisateljica, ki se je ukvarjala z raziskavo smrti v lokalnem tolmunu, je v njem končala tudi sama. Je bil samomor ali ne, zakaj bi bil samomor in kdo bi ji hotel kaj slabega? V ta vprašanja priletimo na začetku knjige z njeno sestro Jules, ki pride domov, da pokoplje sestro in poskrbi za nečakinjo. A domov pride še k marsičemu drugemu. V skrivnostno nevarnem tolmunu je še nedolgo nazaj končala tudi Katie. Lenina najboljša prijateljica. Sta smrti povezani? Kaj hudiča je na tem tolmunu? S tem se ukvarja tudi mlada kriminalistka Erin, ki skupaj z otopelim glavnim mestnim policistom Seanom raziskuje okoliščine Neline smrti, počasi koplje po preteklosti Beckforda. Mesteca, v katerem so stvari mnogo bolj povezane, kot se zdi. Nihče ni popolnoma brez spomina. V tolmunu je tudi Sean izgubil mater. Zdaj vemo, da spomini niso trajni ali nespremenljivi
3, 2, 1, Frankfurt! Prenovljena slovenska stojnica v hali 5, C103

3, 2, 1, Frankfurt! Prenovljena slovenska stojnica v hali 5, C103

Javna agencija za knjigo, 2. avgust 2017 ― Javna agencija za knjigo bo na letošnjem Frankfurtskem knjižnem sejmu predstavila novo in večjo slovensko stojnico, s katero se bo prostor za razstavljene knjige in sestanke povečal na 80 kvadratnih metrov. Stojnico bomo seveda uporabili tudi na vseh drugih knjižnih sejmih, ki se jih udeležuje Javna agencija za knjigo, zato obiščite naš literarni vrt tudi v Leipzigu, Bologni …, čakajo vas več kot knjige!
Sanjač, garač, oblast in množica tihih junakov

Sanjač, garač, oblast in množica tihih junakov

Airbeletrina, 2. avgust 2017 ― Ko spet berem zapis o transcendentalistih, med vrsticami zagledam vpisanega bralca, kako nestrpno vrti palce. Ob tekstu sta se mu postavili dve vprašanji. Prvič: transcendentalisti so v Ameriki glavno idejno gonilo odnosa do narave, hoje, Apalaške poti, jasno in sprejeto. Ampak pot se menda ni naredila kar sama od sebe? Bi se lahko spustili iz transcendence v stvarnost, pa rekli kakšno o možeh, ki so pot lastnoročno, obdani z zverjadjo, izsekali v apalaško divjino? In drugič: ljudje torej hodijo na Apalaško pot, da bi srečali samega sebe v nekem nebuloznem Zelenem tunelu? Resno, to je to?
George Orwell: 1984

George Orwell: 1984

KEVD'R, 1. avgust 2017 ― Vojna je mir Svoboda je suženjstvo Nevednost je moč Vsi, ki poznate Orwella, veste, da je bil precej protislovna oseba. Bil je pacifist in nato patriot, bil je ateist, ki je želel, da ga pokopljejo cerkveno. Bil je človek, ki bi zaradi svoje družbeno fleksibilne identitete lahko izpadel kot nekredibilen klovn. Imel se je za … More George Orwell: 1984
Patriarhat je bavbav pod posteljo

Patriarhat je bavbav pod posteljo

Airbeletrina, 1. avgust 2017 ― Nekoč je za devetimi gorami in devetimi vodami živela ... »deklica, ki ji je bilo vseeno, kaj si drugi mislijo o njej. Nekaterim je bila všeč njena iskrenost, drugim se je zdela neotesana. Margaret je samo skomignila z rameni in nadaljevala po svoje.« Ne, železna lady, ki je ukinila brezplačno mleko za šolarje, res ni prototip klasične pravljične junakinje. A ravno v tem je lepota knjige Zgodbe za lahko noč za uporniške punce: lik močne ženske ne sodi v en sam, jasno predpisan kalup. Zgodb je toliko, kolikor je žensk, ki so, z besedami Marie Callas, sklenile biti »točno toliko težavne, kolikor je bilo treba«, da so postale najboljše.
še novic