Airbeletrina,
14. avgust 2017
― Ko sem drugi dan januarja 2014 Slovenijo zamenjala za Dansko, se mi je, še študentki, v glavi oglašala želja po novih izkušnjah, srcu je primanjkovalo oprijemljivih snovi za optimistično zrenje v prihodnost, v duši pa je zeval prazen prostor tam, kjer se je prej naseljeval zgodnjemladostniški up, da bom svoje (pre)mnoge interese ter odvečno energijo poklicno lahko izživela doma. Življenje v Sloveniji, ne glede na to, kako aktivno (je bilo) navzven, me je odznotraj obgrizlo do kosti. Občutek nezmožnosti spremeniti stvari ter vplivati na karkoli (ne glede na čas, vložen v dejavnosti, ki naj bi koristile pri nadaljnjem osebnem ter poklicnem razvoju), vztrajno in težko občutenje vsesplošnega negativizma, ki je povzročal zdrse v otopelost, pomanjkanje zaposlitvenih možnosti ter nenadna sprememba v javnem govoru, ki je mojo generacijo (ter druge generacije nekaj let navzdol in navzgor) še 10 let