Airbeletrina,
11. september 2017
― Rock je mrtev. Zato ga nekateri skušajo dokončno spremeniti v (t)isto relikvijo, za kakršno je veljal, ko je bilo njegovo truplo še živo, brcajoče telo. Obujajo ga v življenje kot kakšen Frankensteinov stvor, a z vsakim novim prihodom je njegova inkarnacija bolj klavrna, bolj izžeta vsakršne življenjske moči in s tem ... hja, predvidljiva. Že na začetku tega stoletja je, vsaj po prevladujočem mnenju nekaterih medijev, mainstream rocku igrala pogrebna godba – distorziranih kitar željno ljudstvo je vpilo po rešiteljih. In dobili so jih – a od svete trojice The White Stripes, The Strokes in Queens of the Stone Age (če naštejem samo prgišče bolj markantnih imen) je pregovorne tegobe staranja dočakala v dobri formi bolj ali manj samo zadnja izmed naštetih skupin. Prvi, pardon, prva dva sta se razšla, drugi so postali talci lastnega prvenca, zadnji pa so trenutno eni izmed zastavonoš glasbenega stila, ki si svoje poimenovanje dolguje trdni snovi, iz katere je sestavljena zemeljska skorja. Človek bi se ob tem morebiti lahko vprašal: čemu ravno oni?