Poiesis, 4. januar 2018 ― Tvoja prva pesniška zbirka nosi naslov (U)sodno tolmačenje (2005). Njen naslov me asociira na lepo vrsto vprašanj. A naj začnem z morda najbolj očitnim, z oddaljenostjo ali bližino med resničnostjo in poezijo.  Pri branju tvojih pesmi imam vseskozi občutek, da so realistične, da torej na nek neposreden način prevajaš resničnost v pesmi, po drugi strani pa se v veliki meri dogajajo, kot namiguje že naslov sam, v jeziku. Kako sam doživljaš pri pisanju razliko med jezikom in resničnostjo? In kako doživljaš razliko med pesništvom in jezikom – je poezija isto kot jezik ali je vendarle nekaj drugega? Jezik je pesniški instrument. Pesnikova odločitev pa je, koliko resničnosti bo vnesel v svojo poezijo. Sam menim, da pesnik kot intelektualec in  občutljivo  bitje ne more mimo resničnosti. Kot pesnik živim tu in zdaj. Pri meni ne gre za neorealizem, ki prevladuje v sodobni poeziji, marveč je moja želja poezijo približati tudi preprostemu bralcu, nisem pristaš larpurlatizma. Če bi živel v kakšni zakotni vasici, bi gotovo pisal drugače. Zadnje čase veliko hodim v naravo, na sprehode po Golovcu. Vendar zaradi tega ne bom opeval narave. Res je, da me njena lepota prevzame, vendar to ne bo vodilo za mojo pesem, prej  bo to [...]

Poiesis, 2. januar 2018 ―                         Za fotografijami, ki jih prenašamo po žepih starih plaščev                         so spomini. Za njimi se izpisujejo zapiski,                         med vrsticami nastajajo razpoke let,                         v vrsticah našega drobnega rokopisa štrlijo spoznanja … in strah pred trenutkom, ko bomo pozabili tiste, ki smo jih ljubili. Žalost, ki išče zatočišče v neki otroški dlani. Odtisi  naših malih nog ostajajo za našimi sencami. Na zidovih mest, skozi katere potujemo se izrisujejo naši lastni liki, ki jih podarjamo mimoidočim. Ob sončnih vzhodih, ki vihrajo po spominih zasanjanih potnikov potujočih v nočnih urah štejemo korake preteklega časa. Za našimi zapisi v zgodbah, ki smo si jih izmislili v dolgih nočeh brez spanja ostajajo zapuščeni papirji s prenatrpanimi besedami. So oči, ki jih ne moremo pozabiti tudi takrat, ko jih zapustimo. Na desni ni nič. Na levi je naš pogled. Za našimi maskami smo mi.   Prevedel Ivo Frbéžar (pesem je bila prevedena v sklopu pesniško prevajalske delavnice Triglav-Vardar / Vardar-Triglav, ki je v organizaciji Društva Poiesis potekala novembra 2017 v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna v Ljubljani)