Otvoritveni ples

Otvoritveni ples

Airbeletrina, 22. avgust 2019 ― Ognjemet ob otvoritvi festivala smo gledali z balkona airbnbja. Prvi poki, ki so preglasili hrup s ceste pod stanovanjem, rutinsko trobljenje, nepotrebno sunkovito speljevanje in cingljanje tramvajev, so nas zbudili iz mlačnega obžalovanja dejstva, da imamo preveč nepomembne akreditacije, s katerimi si nismo mogli zagotoviti kart za film, ki se je nekaj ulic stran očitno ravno končal in s tem še dokončno otvoril letos jubilejni 25. Sarajevski filmski festival. Zgnetli smo se na majhen balkon z nevarno nizkim zidkom in morda minuto vsaj deklarativno navdušeno opazovali pisane iskre, ki so pršele nad strehami sosednjih blokov. Nato smo se vrnili noter, pod rahlo komično imitacijo Basquiata, ki »krasi« dnevno sobo meščanskega stanovanja v središču mesta, najetega za problematično malo denarja, in nadaljevali s čečkanjem po festivalskem programu, delanjem urnikov za naslednje festivalske dni.
Do zadnje strani: “Čistilke vemo vse”

Do zadnje strani: “Čistilke vemo vse”

Dnevnik, 22. avgust 2019 ― V kratki zgodbi Fantomska bolečina se pripovedovalka skloni nad bolnika, da bi mu vzela očetova očala, ta pa zakriči od bolečine: »Moje noge!« Bolnik nima nog, njegova bolečina je fantomska. »Je resnična?« vpraša pripovedovalka. Odgovor je...
Evergreen

Evergreen

Airbeletrina, 21. avgust 2019 ― Dovolj imam osamljenih žensk. Otožnih. Užaloščenih. Zapuščenih. Katerih duše lebdijo Kot v morje vržene steklenice s sporočilom. Dovolj imam objokovalk. Dovolj soudeleženk, družabnic, sester. Starih devic in lovač. Večnih vdov, Ki jim iz srca curlja in kaplja Kot iz pokvarjene pipe. Dovolj imam tega pogrebnega marša. Z vami nimam več nič.
Sodišče: kako je nekje potrebno potegniti črto

Sodišče: kako je nekje potrebno potegniti črto

Konteksti (Tomaž Bešter), 21. avgust 2019 ― vir slike: miszalozba.com Tokrat imam pred seboj branje, ki zaključuje tisto mini trilogijo knjig, ki v neki ključni maniri vključujejo sodišča. Po Živem pesku, kjer smo imeli opravka s katastrofo, ki so jo povzročili mladoletniki na švedski šoli in spremljali odvijanje zgodbe na sodišču, sem prejšnjič še z mnogo večjim veseljem zagrizel v Vielovo esejistično in eksistencialistično spisano miniaturko o življenju, ki ga je na glavo obrnil prevarant in za to tudi plačal, o upravičenosti tega plačila pa smo s sodnikom skupaj odločali tudi mi. To pot gremo globlje v drobovino delovanja sodišč, odvetnikov, razmišljanja sodne veje oblasti na več nivojih in vsega, kar njihove odločitve vlečejo za sabo. Pred seboj imam knjigo Igorja Karlovška, Sodišče, ki so ga izdali pri založbi Miš. Igor je prekaljeni, izkušeni avtor mnogih knjig, tudi na Kontekstih sem ga bral v mladinskem čtivu Preživetje, v katerem je precej spretno združil elemente pustolovščine, kriminalke in problemskega branja za mlade. Tule se je lotil pisanja za starejšo publiko. Napisal je relativno kompleksen roman, ki v središče jemlje zgodbo o razvoju prijateljstva med dvema pravnikoma, ki sta si karakterno povsem različna in imata povsem drugačna ozadja, vseeno pa ohranjata tesno prijateljstvo; in primer streljanja v Jurkloštru, za katerega pravzaprav vemo, kdo ni kriv, a za zgodbo je pomembno predvsem to, da se v primeru, ki se leta in leta vleče na sodiščih na nasprotnih bregovih znajdeta prav naša glavna junaka, prijatelja in njuna okolica. A tu je tudi zgodba o politiki, gospodarstvu, korupciji, poznanstvih, družini, preteklosti in izgradnji naše družbe na temeljih oportunizma, denarja in zvez, ki gredo tudi onkraj meja Slovenije. Zato si branje zasluži pozornost: opozarja na gnilobo družbe, trhle vezi, ki z denarjem podprto začasnostjo za prihodnost ne pomeni nič dobrega, v glavi pa zapušča premislek o propadu vrednot, ki ima rešitev zgolj v pokončnih posameznikih, dasiravno so ti preveč
še novic