Airbeletrina, 27. avgust 2019 ― Ne verjamem v idejo o najboljši pesmi, nekakšnem pravzoru, ki naj služi kot zgled pesniške obrti. Enako velja za vse sorodne izbire po ključu najljubša, najlepša, najmočnejša … Ne samo, da ne verjamem v lastno presodno moč, ki bi me lahko do te odločitve pripeljala, ne verjamem niti temu, da je na svetu sploh kdaj živel bralec poezije, ki bi na to vprašanje vse življenje ponujal odločen, enoznačen odgovor. Takšen odgovor lahko izstrelijo samo tisti, ki jih je poezija oplazila le v času šolanja kot del obvezne šolske snovi in so določeno pesem obdržali v tako zelo lepem spominu, da se ga še vse nadaljnje življenje oklepajo. Ali pa s svojo odločenostjo samo prikrivajo nepoznavanje področja, o katerem se poznavalsko izrekajo, čeprav se zdi, da poezija že nekaj časa ni več del tako čislane splošne razgledanosti, zaradi katerega bi se veljalo truditi ustvarjati vtis.