Airbeletrina, 7. julij ― Mejo vidi kot labirint, kot kraj ločitev in srečevanj oziroma prostor, v katerem ves čas krožijo človeške izkušnje … Bolgarska pisateljica Kapka Kassabova (1973) se je nedavno spet vrnila med slovenske bralke in bralce. V Novi Gorici jo je gostil Festival kompleksnosti, skupni literarni program že tradicionalnega Mesta knjige, ki ga organizira Društvo humanistov Goriške in ki je v mesto ob meji pripeljalo že številne evropske avtorje, in Evropske prestolnice kulture GO!2025. Prvi pogovor, vodila ga je Vesna Milek, je napolnil dvorano Goriške knjižnice Franceta Bevka, drugi pa je zazvenel kot literarna matineja v Knjigarni kavarni Maks, kjer je v pogovoru z Alino Carli pisateljica spregovorila o svojem načinu ustvarjanja. Govorili sta tako o doslej v slovenščini edinem dosegljivem romanu Meja (prevedla Petra Meterc, Žepna Beletrina, 2024) kakor tudi o drugi knjigi tetralogije, romanu To the Lake: A Balkan Journey of War and Peace. Kapka Kassabova in Vesna Milek med pogovorom v GoriškI knjižnici Franceta Bevka (Fotografija: Jernej Humar) Dogajalni prostor romana Meja je bolgarsko-turško-grško območje, eno najbolj nepoznanih in redko raziskanih v Evropi. Pisateljica, ki se je tja tudi sama podala, da bi to področje raziskala, pravi, da je zametek za roman nastal že v njenem otroštvu, v sedemdesetih oziroma osemdesetih letih 20. stoletja, ko je z družino hodila na počitnice k Črnemu morju. V času železne zavese, ko je bila granica tabu beseda, je mejo občutila bolj kot nekaj abstraktnega, med odraščanjem pa se je konkretizirala in postala njena obsesija. Topografija meje se zrcali tudi v strukturi romana, ki je, po avtoričinih besedah, zgrajen kot labirint. In ob branju se res zdi tako, kajti liki v zgodbah ves čas izginjajo in se spet pojavljajo, kot bi se pomikali po blodnjaku. Tak je denimo Erdem, mlad iraški Kurd, ki ga pripovedovalka prvič sreča v Alijevi turški čajnici, naslednjič pa šele nekaj tednov pozneje v Svilengradu. Ali pa Iglika in M

Airbeletrina, 4. julij ― Stoletje tega, 4. julija 1925, se je rodil Ciril Zlobec, pesnik, pisatelj, publicist, prevajalec, novinar, urednik, politik. Tukaj se je rodil, sem se je vračal PESNIK LJUBEZNI IN KRASA CIRIL ZLOBEC 1925–2018 Tako mimoidočemu pravi spominska plošča na domačiji v Ponikvah na Krasu. Biografski zapis na spletni strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti se prične s podatkom, da se je tam rodil »kot sedmi, zadnji otrok v kmečko-delavski družini«. Spominska plošča na rojstni hiši v Ponikvah (Fotografija: Andraž Gombač) Mojo četico spominov na Zlobca pa vodi utrinek iz srednješolskih let. Zbrani okrog Maestrala, literarnega glasila Gimnazije Koper, smo tu in tam pripravili srečanje z že uveljavljenim peresom. Pomnim, kako nam je onega dne mentorica Mojca Maljevac v šolski knjižnici nizala imena, ki pa nam niso povedala nič, za nikogar od naštetih se nismo ogreli. Pa sem butnil: »Ciril Zlobec!« Kar nekaj drugih mi je pritegnilo. Trmoglavili smo, da hočemo njega. Mojci najprej ni bilo jasno, od kod to navdušenje. Smo pojasnili: Zlobec je eden bolj posrečenih likov v satirični oddaji TV Poper, kjer ga duhovito imitira Boris Kobal – z mehkim glasom, s trmastim kraškim naglasom, z neusahljivim navdihom in s prav takšno samozavestjo. Pa s kopico anekdot, spominov in seveda »poezije«. Pozneje mi je Kobal pripovedoval, da je bila naklonjenost vzajemna: on in Sergej Verč sta imela rada Zlobca, pa niti pesnik ni imel nič prosti svojemu liku v oddaji. Kobalu je z nasmeškom pravil: »Saj je vse v redu, samo verzi so švoh!« Jasno, verzi so bili švoh namerno, Kobal in Verč sta šla v komične skrajnosti. Posrečeni so bili trenutki, v katerih se je Zlobec rahlo ujezil na spraševalca Verča. Ta je poeta med recitacijo motil s pripombami, da ta ali oni verz ni ravno slovnično pravilen, tu in tam je bila celo beseda napisana napačno, popačena. »Pustite slovnico in pravopis, Verč, tako mora bit’ zastran rime,« ga je običajno podučil Zlobec in usekal še z retoričn