Airbeletrina, 11. julij ― Panonska ravnica, ta prostrani, na videz neskončni del sveta, ki ga imenujem dom, ni zgolj geografska lokacija. Zame je živo platno, kjer se nenehno prepletata zunanji svet in notranja pokrajina naše kolektivne duše. Verjamem, da se prav v tem dinamičnem presečišču skrivajo arhetipska modrost in vsa tista univerzalna spoznanja, ki presegajo vsakdanje razumevanje. Moje ustvarjanje, rojeno iz te edinstvene simbioze, ni zgolj odziv na hrup in nemir sodobnosti, temveč tiho in vztrajno poslušanje šepetov, ki izvirajo iz globin panonske zemlje in, kar je zame še pomembneje, iz globin kolektivne človeške duše. V moji literaturi ta notranja modrost ni nikoli podana kot ekspliciten nauk, temveč se razkriva skozi doživetja, simboliko in predvsem skozi tišino, ki, kakor sem spoznal, lahko služi kot portal v mistično sfero nezavednega. Potovanje v nezavedno, ki ga opisujem skozi svoje delo, je zame globoko osebna, skorajda duhovna praksa, ki me povezuje z univerzalnimi resnicami bivanja, vtisnjenimi v samo tkivo panonskega življenja. Je pot, ki me pogosto vodi onkraj meja zavestnega uma, v prostranstva, kjer se srečujem z elementi, ki so skupni vsem ljudem, ne glede na čas in prostor, in ki na koncu pripelje do Jungove poti k individuaciji – procesu oblikovanja celovitega Jaza. Potovanje v nezavedno, ki ga opisujem skozi svoje delo, je zame globoko osebna, skorajda duhovna praksa, ki me povezuje z univerzalnimi resnicami bivanja, vtisnjenimi v samo tkivo panonskega življenja. Ravnica kot temenos in arhetip Panonska ravnica, s svojo navidezno monotonostjo in neskončnim horizontom, v mojem delu postane idealno platno za introspekcijo in stik z arhetipskim. Odsotnost visokih gora, ki bi razbijale pogled, in nepreglednih gozdov, ki bi zakrivali misli, ustvarja odprtost, ki me sili, da se obrnem navznoter. V pesmih o Muri ali romanih, ki se odvijajo ob njej, reka in ravnica ne delujeta le kot kulisa, temveč kot aktivna elementa, ki z umirjenim tokom in tišino ustva

Airbeletrina, 9. julij ― Renato Baretić, novinar, kolumnist, scenarist, sestavljalec vprašanj za televizijske kvize, pesnik, pisatelj, dokaj asimiliran kajkavec v Splitu, nesojeni avtor diplomske naloge o neverjetnem hrvaškem pesniku in znanstveniku Ivanu Slamnigu, izvrsten poznavalec hrvaških (in drugih) narečij, je na hrvaški literarni sceni debitiral kot svojevrsten pesnik z zbirko Besede iz žepov (1998). Vsesplošno znan, bran in priljubljen pa je postal po izidu romana Osmi poverjenik (2003), ki je bil v istem letu nagrajen s petimi prestižnimi hrvaškimi literarnimi nagradami (kar se je zgodilo prvič v hrvaški literarni zgodovini), in sicer z letno nagrado Vladimirja Nazorja Republike Hrvaške, z letno nagrado Augusta Šenoe Matice hrvaške, z letno nagrado Ivana Gorana Kovačića časopisa Vjesnik, z letno nagrado Ksaverja Šandorja Gjalskega mesta Zabok in Društva hrvaških književnikov (primerljiva s slovensko nagrado kresnik) ter z nagrado kiklop knjižnega sejma v Pulju. Renato Baretić (1963–2025) Osmi poverjenik, roman o Trećiću, »majhnem otoku za velike zgodbe«, kjer je vse, ampak res čisto vse, drugače – ljudje živijo drugače, funkcionirajo drugače, razmišljajo drugače in, seveda, govorijo drugače –, je Renata Baretića za dolgo časa postavil na prvo mesto hrvaške lestvice najbolj branih knjig. Renata sem spoznala epistolarno med prevajanjem Osmega poverjenika jeseni 2005 in si o njem ustvarila mnenje na podlagi elektronske korespondence. Ko sva se prvič srečala (spomladi 2006 v Celju, kjer je bil gost srečanja avtorjev, ki živijo v Sloveniji, pišejo pa v svojem jeziku, Sosed tvojega brega), je pred mano stal točno takšen, kakršen je bil »pisemsko«: srčen, topel, luciden, pronicljiv in neizmerno duhovit. V intervjuju za Paralele (publikacija, ki je izšla ob srečanju Sosed tvojega brega) sem ga vprašala, kaj je bolj, literat ali novinar ali scenarist. Odgovoril je v prepoznavnem slogu: »Jaz sem samo pisec, ker že skoraj četrt stoletja živim izključno od pisanja. Pišem

Airbeletrina, 9. julij ― Renato Baretić, novinar, kolumnist, scenarist, sestavljalec vprašanj za televizijske kvize, pesnik, pisatelj, dokaj asimiliran kajkavec v Splitu, nesojeni avtor diplomske naloge o neverjetnem hrvaškem pesniku in znanstveniku Ivanu Slamnigu, izvrsten poznavalec hrvaških (in drugih) narečij, je na hrvaški literarni sceni debitiral kot svojevrsten pesnik z zbirko Besede iz žepov (1998). Vsesplošno znan, bran in priljubljen pa je postal po izidu romana Osmi poverjenik (2003), ki je bil v istem letu nagrajen s petimi prestižnimi hrvaškimi literarnimi nagradami (kar se je zgodilo prvič v hrvaški literarni zgodovini), in sicer z letno nagrado Vladimirja Nazorja Republike Hrvaške, z letno nagrado Augusta Šenoe Matice hrvaške, z letno nagrado Ivana Gorana Kovačića časopisa Vjesnik, z letno nagrado Ksaverja Šandorja Gjalskega mesta Zabok in Društva hrvaških književnikov (primerljiva s slovensko nagrado kresnik) ter z nagrado kiklop knjižnega sejma v Pulju. Renato Baretić (1963–2025) Osmi poverjenik, roman o Trećiću, »majhnem otoku za velike zgodbe«, kjer je vse, ampak res čisto vse, drugače – ljudje živijo drugače, funkcionirajo drugače, razmišljajo drugače in, seveda, govorijo drugače –, je Renata Baretića za dolgo časa postavil na prvo mesto hrvaške lestvice najbolj branih knjig. Renata sem spoznala epistolarno med prevajanjem Osmega poverjenika jeseni 2005 in si o njem ustvarila mnenje na podlagi elektronske korespondence. Ko sva se prvič srečala (spomladi 2006 v Celju, kjer je bil gost srečanja avtorjev, ki živijo v Sloveniji, pišejo pa v svojem jeziku, Sosed tvojega brega), je pred mano stal točno takšen, kakršen je bil »pisemsko«: srčen, topel, luciden, pronicljiv in neizmerno duhovit. V intervjuju za Paralele (publikacija, ki je izšla ob srečanju Sosed tvojega brega) sem ga vprašala, kaj je bolj, literat ali novinar ali scenarist. Odgovoril je v prepoznavnem slogu: »Jaz sem samo pisec, ker že skoraj četrt stoletja živim izključno od pisanja. Pišem