Airbeletrina, 23. september ― No, pa sem po osemnajstih letih, kolikor je minilo od mojega prejšnjega obiska Beneškega filmskega festivala, tam zdaj spet srečal nekaj starih znancev: tako leta 2007 kakor tokrat mi je nasproti prišel nasmejani George Clooney, vnovič je bila tu Laura Dern – prvič pa sem imel čast srečati Adama Sandlerja. Vsi trije igrajo v novi Netflixovi komični drami Jay Kelly: George Clooney je v filmu tako rekoč on sam, zelo zelo slaven ameriški hollywoodski igralec. Pride dan, ko dojame, da se je zavoljo kariere odtujil bližjim. Milo rečeno. Da je marsikaj zamudil. Marsikaj zamočil. Adam Sandler igra njegovega menedžerja Rona, Laura Dern piarjevko … Vsak ima svojo štorijo, svoje težave, vsi skupaj pa inventuro lastnih dosežkov in zlasti spodrsljajev opravijo na vse prej kot običajnem potovanju po Evropi. V redu, to si na festivalu ogledam jutri zjutraj, si prikimam, spravim spored v nahrbtnik in jo mahnem do hotela Excelsior. V katerega novinarji in drugi z akreditacijami okrog vratu smemo, drugi pa ostanejo pred vrati. Takole čakajo na zvezdnice in zvezdnike: Nekaj korakov stran pa zrejo, kdo vse proti hotelu pluje z ladjicami. Ugotavljajo, ali je tisti tam na krovu zvezdnik ali smrtnik: Pokimam varnostniku, pokažem prepustnico, zakorakam v hotel, se po stopnicah spustim proti pomolu spodaj. Preveriti želim, ali se dogaja kaj zanimivega in – evo ti ga, vame prileti George Clooney! Obdan s svojimi. Tik preden bi trčila s čeli, nasmejani Clooney – nič drugačen kot v filmu, v kakih Oceanovih kajvemkoliko – naglo zavije v hodnik na desni. Se mu očitno zelo mudi. Sem ravno pri času, pa stopim z njim. Do dvigala. In mimogrede posnameva prav gotovo najkrajši dialog v najinih karierah. Poglejte in prisluhnite: Je bilo kratko, že, že, ampak je George lepo odzdravil z »bye«, se smehljam in jo uberem nazaj. Grem res pogledat, kaj se godi na pomolu. In se godi! Pripluje Laura Dern, da, igralka, znana iz filmov Modri žamet, Divji v srcu, Jur

Airbeletrina, 20. september ― Nan Shepherd: Živa gora (UMco, 2019, prevod Miriam Drev) »Vsak od čutov je kot pot v eno novo izkušnjo, ki ti jo lahko ponudi gora.« Dober opomnik, da v gore ne gremo nujno le z nahrbtnikom in s kondicijo, temveč tudi z vidom, s sluhom in tipom – in da prav vse to med hojo spustimo na pašo. Tako nas knjiga Živa gora škotske pisateljice Nan Shepherd (1893–1981) vabi, da gore vonjamo, jih tipamo, poslušamo, okušamo in dovolimo, da se z njimi zlijemo. In prav v to izkušnjo smo se v tokratni epizodi AirBeletrininega podkasta Območje lagodja potopili v družbi nagrajene avtorice, urednice, pripovedovalke ljudskih pravljic in zgodb Irene Cerar. Knjiga, ki jo je izbrala, velja za klasiko škotske literature. Nan Shepherd, pisateljica, pesnica in dolgoletna učiteljica angleščine, je v svojih delih slavila škotsko naravo in se poglabljala v vprašanje ženskega položaja. Živo goro je napisala v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, a jo je založnik sprva zavrnil. Knjiga je tako več desetletij čakala v predalu in ugledala luč sveta šele leta 1977. Odtlej živi svoje drugo in zelo živo življenje.     Irenino prvo srečanje s knjigo ni bila ljubezen na prvi pogled. Bilo je kot pri marsikaterem odnosu – najprej zadržano, potem pa se je počasi ogrelo. A knjiga je našla svoj trenutek in pomembno vlogo je pri tem odigral prostor – Planina v Lazu, kjer jo je Irena brala med snovanjem svoje odmevne knjige Svetišča narave (UMco, 2024), prejemnice velike nagrade knjiga leta na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu. »Ko bereš pravo knjigo v pravem okolju, je učinek podeseterjen,« pravi Irena. Nan Shepherd je Živo goro napisala v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, a jo je založnik sprva zavrnil. Knjiga je tako več desetletij čakala v predalu in ugledala luč sveta šele leta 1977. Odtlej živi svoje drugo in zelo živo življenje. Nan Shepherd je v knjigi na vizionarski način pisala o naravi. Ni bila »frklja«, ko jo je napisala, temveč 50-letna ženska, ki je deset