Novice

literatura

Literarni večer z Miriam Drev, Barbaro Korun, Meto Kušar, Primožem Čučnikom in Barbaro Carlson

Društvo slovenskih pisateljev, 18. oktober ― Spoštovani, na rezidenci DSP v Ljubljani je Barbara Siegel Carlson, ameriška pesnica in prevajalka, pomembna ambasadorka slovenske vezane besede v ameriškem kulturnem prostoru. Na literarnem večeru DSP se ji bodo pridružili domači pesniški glasovi Miriam Drev, Barbara Korun, Meta Kušar in Primož Čučnik. Vljudno vabljeni, da se nam pridružite v četrtek, 23. 10. 2025, ob 18.00 v dvorani DSP. Biografije nastopajočih
Ali bi nas vojna danes presenetila?

Ali bi nas vojna danes presenetila?

Airbeletrina, 18. oktober ― Dokumentarni filmi Izgubljeni Dream Team (Izgubljeno moštvo, 2025) režiserja Jure Pavlovića pripoveduje z današnje perspektive težko verjetno zgodbo: košarkarsko moštvo je sredi evropskega prvenstva ostalo brez države, ki jo je na prvenstvu zastopalo. Leta 1991 je namreč v Rimu jugoslovanska košarkarska reprezentanca osvojila zlato medaljo za državo, ki je ni bilo več, saj sta med prvenstvom Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost. Nekdanji jugoslovanski košarkarski zvezdniki trideset let pozneje v filmu drug za drugim ponavljajo, kako so bili tistega davnega leta 1991 oni Jugoslovani in predvsem košarkarji ter da jih je razpad države presenetil v trenutku, ko so razmišljali le o prihajajočih olimpijskih igrah v Barceloni, kjer naj bi se spopadi z ameriškim Dream Teamom. Toni Kukoč, Dino Rađa, Vlade Divac, Žarko Paspalj in drugi veliki zvezdniki verjetno največje generacije jugoslovanske košarke v tem presenečenju seveda niso osamljeni, četudi ga je nam, ki v filmu gledamo posnetke Miloševićevega govora na Gazimestanu leta 1989, težko razumeti. Leta 1991 je v Rimu jugoslovanska košarkarska reprezentanca osvojila zlato medaljo za državo, ki je ni bilo več, saj sta med prvenstvom Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost. (Foto: Izgubljeni Dream Team, izsek iz filma) Tudi v dokumentarnem filmu Mile Turajlić Druga strana svega (Druga stran vsega, 2017) režiserkina mama, znamenita srbska intelektualka in neustrašna borka za demokratizacijo jugoslovanske družbe Srbijanka Turajlić, pripoveduje, kako jo je presenetilo, ko je v začetku devetdesetih na ulicah Beograda zagledala nepregledno množico, ki je vihtela srbske zastave in nad glavami držala slike Slobodana Miloševića. »Kdo so ti ljudje?« se je takrat vprašala Srbijanka in trideset let pozneje priznala, da se sploh ni zavedala njihovega obstoja. Šele v tistem trenutku je presenečena spoznala, da so ona in njeni soborci v boju za demokracijo skrajno osamljeni, da so v državi zgolj nepomembn
Da li bi nas danas rat iznenadio?

Da li bi nas danas rat iznenadio?

Airbeletrina, 18. oktober ― Dokumentarni film Izgubljeni Drim Tim (Izgubljeni Dream Team, 2025) reditelja Jureta Pavlovića priča iz današnje perspektive teško verovatnu priču: košarkaška ekipa usred Evropskog prvenstva ostaje bez države koju je na prvenstvu zastupala. Naime, 1991. godine jugoslovenska košarkaška reprezentacija je u Rimu osvojila zlatnu medalju za državu koja više nije postojala, jer su Slovenija i Hrvatska u međuvremenu proglasile nezavisnost. Nekadašnje jugoslovenske košarkaške zvezde, učesnici prvenstva, trideset godina kasnije u filmu jedan za drugim ponavljaju kako su te davne 1991. godine bili Jugosloveni i, pre svega, košarkaši i da ih je raspad zemlje iznenadio u trenutku dok su razmišljali samo o predstojećim Olimpijskim igrama u Barseloni, gde je trebalo da se susretnu sa američkim Drim Timom. Naravno, Toni Kukoč, Dino Rađa, Vlade Divac, Žarko Paspalj i ostale velike zvezde verovatno najveće generacije jugoslovenske košarke u tom iznenađenju nisu usamljene, iako je to iznenađenje, za nas koji u filmu gledamo snimke Miloševićevog govora na Gazimestanu iz 1989. godine, neshvatljivo. 1991. godine jugoslovenska košarkaška reprezentacija je u Rimu osvojila zlatnu medalju za državu koja više nije postojala, jer su Slovenija i Hrvatska u međuvremenu proglasile nezavisnost. (Foto: iz filma Izgubljeni Drim Tim) U dokumentarnom filmu Mile Turajlić Druga strana svega (2017.) rediteljkina majka, poznata srpska intelektualka i neustrašiva borkinja za demokratizaciju jugoslovenskog društva, Srbijanka Turajlić, priča kako je bila iznenađena kad je početkom devedesetih na ulicama Beograda ugledala nepreglednu masu sa srpskim zastavama i slikama Slobodana Miloševića iznad glava. »Ko su ovi ljudi?« pitala se tada Srbijanka i trideset godina kasnije priznala da uopšte nije bila svesna da oni postoje. Tek je u tom trenutku iznenađeno shvatila da su ona i njeni saborci u borbi za demokratiju krajnje usamljeni i da su u svojoj zemlji samo beznačajna manjina. Danas,
Would war surprise us today?

Would war surprise us today?

Airbeletrina, 18. oktober ― The documentary Izgubljeni Dream Team (The Lost Dream Team, 2025) by the director Jure Pavlović tells a story that seems scarcely believable from today’s perspective: in the middle of a championship, a basketball team was left without the state it was representing in the competition. In 1991, the Yugoslav team won a gold medal in Rome for a country that had already ceased to exist, as Slovenia and Croatia declared independence during the tournament. Thirty years later, the former Yugoslav basketball stars recall one after another that, in that distant year of 1991, they considered themselves Yugoslavs and, above all, basketball players. They recount how astonished they were by the dissolution of the state at the very moment their entire focus was on the upcoming Olympic Games in Barcelona, where they were set to face the American Dream Team. Toni Kukoč, Dino Rađa, Vlade Divac, Žarko Paspalj and the other great players of what was probably the finest generation in the history of Yugoslav basketball were not alone in their surprise, although, watching the recording of Milošević’s speech at Gazimestan in 1989 in the film, we find it hard to understand. In 1991, the Yugoslav team won a gold medal in Rome for a country that had already ceased to exist, as Slovenia and Croatia declared independence during the tournament. (Photo: from The Lost Dream Team) Similarly, in Mila Turajlić’s documentary Druga strana svega (The Other Side of Everything, 2017), the filmmaker’s mother Srbijanka Turajlić—a renowned Serbian intellectual and tireless advocate for the democratisation of Yugoslav society—recalls her astonishment when, in the early 1990s, she witnessed huge crowds in the streets of Belgrade, waving Serbian flags and holding up images of Slobodan Milošević. “Who are these people?” Srbijanka wondered at the time. Thirty years later, she admitted that she had been totally unaware of their existence. It was only at that moment that she realised, in shock
Spoprijemanje s klasiko 24: Petronijev Satirikon

Spoprijemanje s klasiko 24: Petronijev Satirikon

Airbeletrina, 17. oktober ― Prav posebno vrsto vznemirjenosti doživimo, kadar ob branju klasičnega dela ugotovimo, da je veličastno, odkrito, iskreno in včasih prav neusmiljeno človeško. Klasične avtorje dojemamo kot spodobne in omikane, bili naj bi nekako nad vsemi nami, saj so postali del kanona in jih je kot takšne skozi tisočletja prebralo na milijone učencev. Učijo nas, kako živeti. Ko se za enega od klasičnih avtorjev, ki ima povrh še tako zelo elegantno ime, izkaže, da je pravzaprav enako posveten kot vsi ostali, nastopi presenetljivo osvežujoče odkritje, ki morda prinese celo nekaj olajšanja. Celo tisti »največji« so bili navsezadnje le ljudje. Na trenutke so bili celo starodavni avtorji, kljub doprsnim kipom iz marmorja in zaprašenemu ugledu, enako nespodobni, smešni in nebrzdani kot ustvarjalci serije South Park ali serij, ki jih lahko spremljamo na HBO-ju. Celo tisti »največji« so bili navsezadnje le ljudje. Na tej točki kot primer navajam rimsko delo Satirikon, katerega avtor naj bi bil Gaj Petronij Arbiter. Čeprav bi se ime bolj prilegalo nekomu, ki slovesno viha nos nad vašo izbiro notranje opreme, gre pravzaprav za zavetnika jedke satire in izprijene inteligence starodavnega sveta. Ob branju Petronijevega dela se vam zazdi, da ste razvili starodavni zvitek, v katerem se film Prekrokana noč sreča z Odisejo in South Parkom, samo delo pa je po slovnični plati ravno dovolj prefinjeno, da bi skorajda pozabili, da je avtor nekatere dele zapisal objestno pijan od falernija in ciničnosti, ko se je prenažiral z ocvrtimi sardinami, prelitimi z garumom, in z očmi požiral sužnje. Ob branju Petronijevega dela se vam zazdi, da ste razvili starodavni zvitek, v katerem se film Prekrokana noč sreča z Odisejo in South Parkom. S Petronijem sem se sam srečal dokaj pozno, kar je nenavadno, sploh glede na to, da sem si na akademski poti sicer vzel čas tako za starodavno zgodovino kot tudi za, milo rečeno, neprimeren humor. Sem tiste vrste bralec, ki uživa v Ovidijevih Metam
še novic