Airbeletrina, 15. oktober ― A few days ago, we visited Nova Gorica. A friend took us to Rafut Park, a place set right on the border of two countries. Today, this border is almost invisible—not really invisible, but rather appearing like the colours in an aquarelle, flowing into one another, so that Slovenia gradually merges into Italy. But in the old days, when our imagination was budding in Yugoslavia, this was the border between two worlds, between two clashing ways of life. Back then, the neglected Rafut Park, with the Rafut Villa housing the Institute of Hygiene, marked the point where Yugoslavia ended. Above the Institute stood the famous Franciscan Kostanjevica Monastery containing the Bourbon tomb, where King Charles X of France, some members of his family and one minister await resurrection. To us, however, the children of our time, the Institute of Hygiene had much greater significance. The Rafut Villa (Photo: Miljenko Jergović) When I found myself before the entrance to the park, the first thing I saw felt intimate and familiar. The architectural features of the portal, its shapes and ornaments, form part of my somewhat complicated native perception of the world. So it was only natural that I felt a special kind of affection towards those features, similar to the affection I feel for Anton Laščak—also known as Lasciac Bey or Laščak-beg—who decided to build a villa here, in his homeland, unaware of what life would have in store for him, or what great history would take away. Anton Laščak was born in Gorizia into a Slovenian family. He studied architecture in Vienna, but by his cultural and national affiliation, he was Italian and Friulian. He is said to have publicly spoken Slovene without shame, but did not consider himself a Slovenian. My grandfather, Franjo Rejc, was a ten-year-old boy growing up in Tolmin when Laščak purchased the property in Pristava, on the southern slopes of Kostanjevica, intending to build a villa surrounded by a large park where he, alre

Knjižnica Slovenska Bistrica, 14. oktober ― Pod tem naslovom je v ponedeljek potekala okrogla miza članov Slovenskega društva Transplant. Na okrogli mizi so sodelovali trije prejemniki organov in upokojena zdravnica Danica Avsec, direktorica zavoda RS za presaditve organov in tkiv Slovenija-Transplant, sicer pa zaslužna za razvoj donorske in transplantacijske dejavnosti v Sloveniji.  Prejemniki so predstavili vsak svoj vidik najprej spopadanja z boleznijo in nato soočenja z edino rešitvijo – transplantacijo organa. Pri tem so tako prejemniki kot zdravnica izpostavili pomen podpore bližnjih, družine, do zaupanja ter sodelovanja z zdravniki in vsem medicinskim osebjem. Sicer pa je darovanje organov še vedno tema, ki pri nekaterih ljudeh vzbuja nelagodje in morda celo strah. Ko se razmišlja, ali postati darovalec ali ne, je namreč neizogibno pomisliti tudi na lastno minljivost. A darovanje organov lahko reši ne le eno, ampak celo več življenj. Pomembno je vedeti, da se kot darovalec lahko opredeli čisto vsak.  Moja brazgotina, moje življenje je fotografska razstava Mirana Juršiča, ki v ospredje ne postavlja golega telesa, ampak brazgotino, ki je ostala po operaciji. Razstava je v Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica na ogled do konca oktobra. (ns)

Airbeletrina, 14. oktober ― Ob smrti Diane Keaton (1946–2025) se vrstijo fotografije in kadri iz nepozabnih filmov, v katerih ameriška igralka živi naprej. Bila je »neskončno inteligentna in tako lepa«, pravi  Francis Ford Coppola, režiser kultne trilogije Boter, v kateri je igrala najprej zaročenko, zatem ženo in na koncu še nekdanjo ženo glavnega lika, mafijskega šefa Michaela Corleoneja. Al Pacino, njen filmski mož, soigralec in še veliko več, se drage Diane spominja na več straneh avtobiografije Sonny Boy, lani izdane pri Penguinu, letos pa v prevodu Jureta Šešeta še v zbirki Žametna Beletrina. Naj se nam Diane Keaton spet nasmehne iz igralčevih spominov … *** Knjiga Boter je požela velik uspeh, zato so vsi govorili o njej in veselo pričakovali film, ki naj bi ga začeli snemati. Še pred poskusnim snemanjem me je Francis odpeljal k nekemu brivcu v San Franciscu, saj je hotel, da ima Michael pristno pričesko iz 40. let dvajsetega stoletja. Brivec je slišal, da snemamo film, in ko je to dojel, je stopil korak nazaj ter se začel tresti. Pozneje smo izvedeli, da je doživel infarkt. Govorilo se je tudi, da je pri filmu veliko zakulisnega dogajanja. Vodilni delavci Paramounta so bili besni drug na drugega in spuščali so se v žolčne prepire. Napetost je bilo mogoče čutiti vsepovsod, zato sem si po zenovsko rekel, da bo minilo tudi to: Posveti se liku. Kaj se dogaja v prizoru? Kam greš? Od kod si prišel? Zakaj si tukaj? Roman Boter je napisal ameriški pisatelj italijanskega rodu Mario Puzo (1920–1999), prevedel ga je Mirko Napast, po uspehu prvih dveh filmskih Botrov pa leta 1975 izdala koprska Lipa. Naslovnico knjige, ki jo je opremil Slobodan Cankar, seveda krasi Marlon Brando kot Vito Corleone. (Fotografija: Andraž Gombač) Nekaj dni sem na poskusnih snemanjih nosil zgodnjo različico Michaelove vojaške uniforme, na obrazu pa poklapan izraz. Takšnega sem imel že od nekdaj. Najbrž je šlo za krinko, ki sem jo prenašal naokrog in mi je pomagala prebroditi vse. Reči pa mora

Airbeletrina, 13. oktober ― László Krasznahorkai, »poet« svetovnega formata, letošnji Nobelov nagrajenec za književnost, se je kot scenarist zapisal tudi med velikane filmskega sveta. Njegova melanholično in apokaliptično obarvana poetika bralca z neverjetno lahkoto potegne v najgloblje labirinte človekovega bivanja. Je poet marginaliziranih, osamljenih ljudi. Je poet marginaliziranih, osamljenih ljudi. Njegova poetika temelji na izgubljenosti človeka v družbi in času. S precizno kompozicijo svoje like vpenja v neskončno izčrpavajoč turobni svet eksistence. V tem do skrajnega roba prikazanem miljeju so ljudje vpeti in ujeti v večno igro prilaščanja in izrabljanja, v imperativ vladanja in ponižanja tudi v »najgloblji« človeški intimi. S prefinjenim občutkom za življenjske detajle, s tenkočutno analizo plasti človeškega vedenja, s spuščanjem v globino človeške duše je Krasznahorkai sposoben svoja dela držati v nenehnem gibanju. Njegovi romani bralca pritegnejo v dialog estetske komunikacije, v njuni prostorski, zgodovinski in kulturni drug(ačn)osti razklenejo za razumevajočo prisvojitev, in v (ne)resničnem tekstualnem svetu ga akt ali dejanje branja tako spremeni, da zahvaljujoč pisateljevim čudovitim knjigam ‒ ki nam v določenih segmentih služijo kot optična naprava ‒ beremo svoje lastno življenje. Jutka Rudaš in László Krasznahorkai med pogovorom na večeru festivala Literature sveta – Fabula 18. marca 2023 v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani (Fotografija: Andraž Gombač) Celoten Krasznahorkaijev poetični svet uprizarja posameznike oziroma posebneže, izrinjene na rob družbe, na rob preživetja. S tem pričara vzdušje brezizhodnega nesmisla in prikaže obliko eksistence, ki ji je danes zapisanih vse več ljudi.  Krasznahorkaijeva poetika je estetsko visoko artikulirana, čutno nabita ter intelektualno prenikava. V Krasznahorkaijem tekstualnem svetu najdemo množico, ki je izgubila smisel, ujeta je v bivanju, iz katerega ne vidi izhoda, ljudje čakajo na odrešenika