Novice

literatura

Dane Zajc: »Roža bom ob poti, macesen bom na gori, samo človek ne bom«

Dane Zajc: »Roža bom ob poti, macesen bom na gori, samo človek ne bom«

Airbeletrina, 26. oktober ― Na današnji dan pred 96 leti, 26. oktobra 1929, se je v Zgornji Javoršici pri Moravčah rodil Dane Zajc (1929–2005), pred nekaj dnevi pa je minilo dvajset let od pesnikove smrti. *** Isti Je na drugem svetu. Enakem. Je drug na enakem svetu. Enak. Je enak na istem svetu. Drug na drugem Isti. Je tebi enak. Je enakih las Enakih rok. Enake glave Enakih oči. Enakega pogleda. Enake starosti Je isti. Enakih norosti. Enakih ljubezni. Enakih skušenj. Enakih ljubljenj. Ki zdajle misli isto Enakih plesov gugastih korakov V mrežah mraka v polnočnih zankah ujet v iste nastave. Isti. Enakih ran. Enakih brazgotin Enakih dvomov. Enakih zmot Enakih cincanj. Enakih padcev. Je ti te sluti. Ko te zagleda ko te v razpokani luči Ko te med ljudstvom ki zumira istega Ko te slutnjo ko te senco istega sebe Reče ko te zagleda Joj, kakšen smisel. Kakšen dvojni nič. Ha. (Brblja iste besede. Vrti isti jezik. Istež.) (iz zbirke Rožengruntar, 1974) *** Ni te Ni te v glasu vetra, ne v razmetanosti gora, ni te v cvetu, in če kličejo ptice, ne kličejo tebe, ni te v goloti zemlje, ne v težkem vonju trave, in če sadiš rože, da bi ti dišale, rože dišijo sebi, in če zgradiš cesto, ti bo cesta pripovedovala o sebi, in če postaviš dom, če ga napolniš z dragimi predmeti, te bo nekega dne sprejel kot tujca in predmeti bojo govorili sebi s svojim jezikom, posmehljivim zate. Laž je, da je studenec zato, da bo gasil tvojo žejo, in reka zato, da te bo okopala v hladnem naročju. Laž je, da te bojo stvari tolažile z mirnim spominom, ker nekega dne se ti bo uprl ves tvoj svet. Nekega dne bojo stvari spremenile imena, takrat bo kamen sovraštvo, veter groza, cesta bo strah, ptice ti bojo zabijale v čelo skeleče žeblje glasov, reka bo obup, tvoji predmeti bojo tvoja krivda in tvoji tožniki. Svet bo porušen. Svet bo brez imena. Takrat ti bo moralo biti vseeno. Sedel boš v zapuščenem kotu. Zaprl boš oči, da bi ničesar ne videl. Predvsem da bi ne videl svoje zgubljenosti v zgubljenosti zumrleg
Zoran Predin: »Alan Ford ni več smešen, ker živimo v njem«

Zoran Predin: »Alan Ford ni več smešen, ker živimo v njem«

Airbeletrina, 25. oktober ― Balkan je s svojo »verigo gozdnatih gora« (dobeseden prevod iz turščine) pripet med Sredozemsko in Črno morje ter Panonsko nižino. In je nepremičen, če nanj, seveda, zremo s ptičje perspektive ali pa z visokega balkona. A ko nanj pogledamo od blizu, skozi oči tistih, ki ga živijo in ustvarjajo, se pokaže kot prostor nenehnega gibanja, premeščanja, izmuzljivosti. Včasih je povsod. Včasih nikjer. Včasih je Balkan le ime, ki ga pripišejo drugi. Z Zoranom Predinom (1958), ki v njem ustvarja s svojim glasom in peresom, preverjamo, kako je videti to območje, ko se po njem razgleduje s svojega balkona, ali pa modelira tudi sam. (Fotografija: osebni arhiv) Balkan je vedno drugje. Kako oprijemljiv je vam: po čem diši, kakšnega okusa, barve je, kako ga slišite, kakšen je na otip …?   »Generacije, ki so živele v času Jugoslavije, so doživele dogodke, ki so tako močno zaznamovali njihovo življenje, da so ostali z njimi vse do danes. Tako pač delujemo.  Sam to primerjam s služenjem vojaškega roka, ki je velika, dolga oslarija, polna neprijetnosti, a po tridesetih letih se spomniš samo hecnih trenutkov. In tako je tudi z nostalgijami: slabo pozabljamo, dobrega se potem spominjamo in to delimo z drugimi. Mi smo imeli srečo, da smo bili mladi v osemdesetih letih. Nas je ta čas drugače zaznamoval kot tiste, ki so bili mladi v šestdesetih. Živeli smo v izredno liberalnem obdobju, vsaj bolj kot v sedemdesetih in kasneje v devetdesetih. Bilo je zatišje, v katerem se je dogajalo marsikaj nepričakovanega. Zoran Predin: »Mi smo imeli srečo, da smo bili mladi v osemdesetih letih. Nas je ta čas drugače zaznamoval kot tiste, ki so bili mladi v šestdesetih. Živeli smo v izredno liberalnem obdobju, vsaj bolj kot v sedemdesetih in kasneje v devetdesetih.« (Fotografija: osebni arhiv) Ko se je Slovenija odcepila od Jugoslavije in se izognila krvavim vojnam, ko smo začeli nekako uresničevati svojo vizijo ‘druge Švice’, se je pokazalo, da smo se sicer odce

BRANJE 03 V ANTIKI

Društvo slovenskih pisateljev, 24. oktober ― Jesen je in s kostanji namesto oči se bomo zbrali na literarno-glasbenem dogodku v Antiki; prisluhnili bomo izbranim pisavam iz območja 03, kjer je svojčas obstajal tudi poseben pododbor Društva slovenskih pisateljev. Tokrat bodo z nami: Tonja Jelen Aleš Jelenko Aljaž Krivec Anja Radaljac Robert Simonišek Glorjana Veber Večer bo povezoval in nekoliko obrenkal Matej Krajnc. Vabljeni v Antiko v torek, 4. 11. ob 18.00!
Dvije pjesme o snijegu

Dvije pjesme o snijegu

Airbeletrina, 24. oktober ― Odrastao sam asinkrono. Otpočetka dobro mi je bio poznat taj osjećaj: iskustvo blage neusklađenosti osobnog vremena s prevladavajućim vremenom svijeta. Postavke su po tom pitanju za većinu ipak čini se slične, moguće upravo univerzalne, i teško ih je zamisliti drugačijima. Mislim pritom na one rane, u pravom smislu za ličnost formativne, dobrim djelom još ne sasvim svjesne djetinje godine, vrijeme koje nam pripada ali je od nas beskrajno udaljeno, zauvijek potopljeno u mećavu koja ga čini istovremeno najdublje našim i tuđim. Odluke su za nas tada donosili drugi, oni su za nas zarezivali magičnu opnu svijeta, na ovaj ili onaj način taj otvor pomalo proširujući ne bi li se i mi unutra nekako smjestili, prostirali su pred nas prostirku jezika, ideologije, formi i načina, a oni sami su – jer sve ovo, naravno, vrijedi i za njih – naprosto bili ljudi drugoga vremena. Svi smo, tako, čini se oblikovani pomalo unatrag, tu nam sudbinu nameće susljedna logika vremena. I od te se datosti kroz proces odrastanja u većoj ili manjoj mjeri emancipiramo, hvatajući postepeno korak sa svojim svijetom. Ja sam taj proces, isprva moguće po nekoj vlastitoj „prirodi“ (koja će i sama prije biti rezultat složene mreže silnica iz kojih je to naše vrijeme satkano), a kasnije možda i svjesno otaljavao, osvrćući se mnogo više no što je to, pogotovo prema uzusima epohe, bilo uputno. Taj proces oblikovanja, prelazak iz predsvjesnoga u svjesno stanje, rađanje onog ja čije je bȉlo, također u ovim redcima, moguće pratiti do dana današnjeg, u mom se slučaju odvijao usporedo s dvije značajne, u mnogočemu paradigmatske promjene. Jedna se odnosi na uznemirujuću, nasilnu smjenu političkog, kulturnog i društvenog horizonta (onoga, dakle, koji me svojim postavkama uvjetovao), a druga na manje-više istovremenu tehnološku revoluciju. Prostirali su pred nas prostirku jezika, ideologije, formi i načina, a oni sami su – jer sve ovo, naravno, vrijedi i za njih – naprosto bili ljudi drugoga vremena.
Two songs about snow

Two songs about snow

Airbeletrina, 24. oktober ― My growing up was asynchronous. From the very beginning, I have been aware of a slight mismatch between my personal time and the prevailing time of the world. The majority of people seem to have similar perceptions regarding this issue, perhaps even universal ones; it’s hard to imagine that they might be different. What I have in mind here are those early childhood years when one’s personality is being formed, yet not completely imprinted in one’s consciousness. It is a time that belongs to us, but it is also incredibly alien, forever immersed in a kind of blurry fog that makes it simultaneously the most profoundly ours and the most profoundly somebody else’s. During those years, decisions were made for us by others. It was others who were cutting into the magical membrane of the world for us, little by little widening the opening so that we might fit into it somehow, spreading before us the canopy of language, ideology, forms and manners; but they were simply people from another time, just as their elders had been when they were children. It seems, then, that we are all in a way shaped a little in reverse, a fate imposed on us by the chronological logic of time. As we grow up, we more or less emancipate ourselves from this given and gradually fall in step with our world. At first, I delayed this process, possibly due to my own “nature” (which was itself a result of a complex network of forces from which our time is woven), and later perhaps consciously, looking back much more than was advisable according to the customs of the epoch. This formative process – the transition from a pre-conscious to a conscious state, the birth of the self – can be traced throughout my life to this day and is evident even in these lines. In my case, it unfolded in parallel with two significant, in many ways paradigmatic, changes: one relating to the disturbing, violent shift in the political, cultural and social horizon (which influenced me greatly with its tenets), and the other
Dve pesmi o snegu

Dve pesmi o snegu

Airbeletrina, 24. oktober ― Odraščal sem asinhrono. Od vsega začetka mi je bil ta občutek dobro znan: izkušnja rahle neuglašenosti med osebnim časom in prevladujočim časom sveta. Iztočnice so v tem pogledu, zdi se, za večino vendarle podobne, nemara celo univerzalne, in težko si jih je predstavljati drugače. Pri tem imam v mislih tista zgodnja, za osebnost v pravem pomenu besede formativna, večinoma še ne povsem zavestna otroška leta, čas, ki nam sicer pripada, vendar je od nas neskončno oddaljen, za zmeraj potopljen v metež, zaradi katerega je najgloblje naš, a hkrati tuj. Odločitve so takrat namesto nas sprejemali drugi, zarezovali so v magično membrano sveta, tako ali drugače malce razširjali režo, da smo se tudi mi lahko spravili noter, pred nami so razgrinjali preproge jezika, ideologije, oblik in načinov, sami pa so – kajti vse to kajpada velja tudi zanje – kratko in malo bili ljudje drugega časa. Vsi smo, tako se zdi, nekoliko nazajšnje oblikovani, takšno usodo nam vsiljuje zapovrstna logika časa. In te danosti se bolj ali manj osvobajamo v procesu odraščanja, s postopnim dohajanjem svojega lastnega sveta. Ta proces sem upočasnjeval, sprva znabiti zaradi vzgibov svoje »narave« (ki je tudi sama prej nasledek zapletene mreže silnic, iz katerih je stkan naš čas), kasneje pa morda zavestno, saj sem se oziral nazaj veliko bolj, kot je bilo primerno, zlasti glede na običaje tiste dobe. Proces izoblikovanja osebnosti, prehod iz nezavednega v zavedno stanje, porajanje tistega jaza, katerega utrip je moč – tudi v tehle vrsticah  ̶  spremljati do današnjega dne, je v mojem primeru potekal vzporedno s pomembnima, v marsičem paradigmatskima spremembama. Prva se nanaša na vznemirjujočo, nasilno zamenjavo političnega, kulturnega in družbenega obzorja (tistega torej, ki me je s svojimi danostmi pogojevalo), in druga na bolj ali manj sočasno tehnološko revolucijo. Pred nami so razgrinjali preproge jezika, ideologije, oblik in načinov, sami pa so – kajti vse to kajpada velja tudi zanje – krat

Pankrt

Vrabec Anarhist, 22. oktober ― Založba knjig Mariborski kulturni center, 2025   Zavezala bi v punkeljček vse neljubezni nedotike neljubeče besede Vse pretveze vse lažne intrige vsa svoja hrepenenja Vse tvoje zavrnitve ves srd in...
Sprava s svojo in kolektivno zgodovino

Sprava s svojo in kolektivno zgodovino

Airbeletrina, 22. oktober ― V najtišjem kotu ljubljanske knjigarne Konzorcij smo v četrtek zvečer doživeli nekoliko podaljšano izkušnjo Mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Prisluhnili smo pisateljicama, ki sta letos nastopili na festivalu, prva kot slovenska avtorica v središču, druga kot gostja, druži pa ju predvsem literarna obravnava družinskih zgodb, svojstvenega doživljanja zgodovine, nepripadnosti večini in nerazrešenih podedovanih travm. Maja Haderlap z avstrijske Koroške pričujoče teme razgrinja v romanih Angel pozabe (Litera, 2012) in Ženske v temi (Goga, 2025), oba je iz nemščine prevedel Štefan Vevar, medtem ko jih Veronika Simoniti obravnava v romanu Ivana pred morjem (Cankarjeva založba, 2019), za katerega je leta 2020 prejela nagrado kresnik. Maja Haderlap in Veronika Simoniti, samosvoji pisateljici, ki pa ju marsikaj tudi druži. (Fotografija: Ajda Klepej) Čeprav Maja Haderlap piše v nemščini in je vpeta v nemški literarni prostor, se njena literatura giblje v diapazonu slovenskega. Zaznamujejo jo slovenska zgodovina, izročilo in izkušnja slovenstva zunaj meja Slovenije. Njene knjige sočasno izhajajo v nemščini in slovenskem prevodu, sama pa razširja pojem slovenske literature, ki tako postaja vse bolj odprta in prepišna. Kako lepo so njena dela sprejeta v slovenski književnosti, dokazuje tudi nagrada mira, ki jo je prejela za Angela pozabe. »Sama čutim, da so moje knjige tudi slovenske,« pravi. Njen sentiment do slovenstva se kaže tudi v pripovedovanju: Slovenci vselej smo, gre za našo tradicijo, našo zgodovino. »Slovenščina ima, podobno kakor drugi jeziki, tudi možnost sprejemanja ljudi vase,« pravi Maja Haderlap, »in jih tudi sprejema.« Poleg nje med avtorice in avtorje, ki v tujem jeziku pišejo v in o slovenskem prostoru, sodita tudi Erica Johnson Debeljak in Lidija Dimkovska. Posledice druge svetovne vojne je Maja Haderlap doživljala predvsem kot koroška Slovenka, tragično usodo babic in mater iz svoje bližnje okolice pa ubesedi v obeh roma
še novic