Priti na obisk na razstavo

Priti na obisk na razstavo

Airbeletrina, 26. marec ― Razstava, ki ne spi. Ki obstaja le za razmeroma kratkih 96 ur, a je hkrati ves čas svojega obstoja na voljo obiskovalcu. Tudi ob vseh urah noči. Razstava, na kateri na otvoritvi, namesto da bi si v kotu neke galerije privoščil kozarec vina, sloniš na kuhinjskem pultu, si v stiroporast kozarček natakaš Prosecco in pomakaš grisine v humus ter se pogovarjaš s popolnimi neznanci. Razstava na katero lahko naslednje dopoldne prideš na kavo, ki ti jo natoči kar eden izmed članov kolektiva in ob klepetu še za eno uro obsediš na kavču. Na kateri vprašaš, če imajo morda kakšne copate, ker ti postane neudobno, da vstopaš v čevljih. (in copate tudi dobiš) Foto: Nik Erik Neubauer Mostiček je sicer kolektiv mladih posameznikov s področij arhitekture in industrijskega oblikovanja. Na profilih kolektiva na družbenih omrežjih se programsko zavezujejo netipični rabi prostorov, ustvarjanju priložnosti za mlade umetnike in povezovanje v odprto kulturno-umetniško skupnost. Slednji dve načeli udejanjajo predvsem tako, da se njihove razstave začnejo z open-call pozivi umetnikom, ki bi si želeli razstavljati na njihovih dogodkih. Z delovanjem so začeli skoraj natanko dve leti nazaj. Začeli so s fotografsko razstavo v privatnem stanovanju, druga edicija je bila  umeščena v študentski dom Akademski kolegij, s tretjo pa so začeli z raziskovanjem novih, kot sami napovedujejo tudi netipičnih, prostorov razstavljanja, čemur ostajajo zvesti tudi v četrti razstavi, saj so jo lokacijsko razširili na tri ljubljanska stanovanja različnih gostiteljev, v katerih so se zgodili enkratni dogodki. Njihov način nagovora publike je zaznamovan s sproščenostjo in igrivo kreativnostjo, kar se zdi kot avtentičen izraz duha kolektiva in njihovega gostoljubnega načina vzpostavljanja stika z obiskovalcem razstave –  od nekako otroškega stila ilustracij, ki so si jih izbrali za promocijske materiale Razstave 4 in ki spominjajo recimo na risbo, ki bi jo našli obešeno na hladilniku naše mam

Gašper Stražišar: Ko oder postane družba

Sodobnost, 25. marec ― Gašper Stražišar Ko oder postane družba   /…/ Henrik Ibsen, Viktor Ivančić: Sovražnik ljudstva. Režija: Ivica Buljan. SNG Drama Ljubljana, Veliki oder. Premiera: 29. Februar 2026. Drama Sovražnik ljudstva Henrika Ibsena že več kot stoletje velja za eno najostrejših gledaliških analiz odnosa med posameznikom in družbo. V središču je zdravnik, ki odkrije, da je voda v zdravilišču, od katerega živi celotno mesto, onesnažena. Ko želi na nevarnost opozoriti javnost, se znajde v paradoksalnem položaju: prav skupnost, ki bi jo moral zaščititi, se obrne proti njemu. V interpretaciji, ki jo v SNG Drama Ljubljana podpisujeta dramatik Viktor Ivančić in režiser Ivica Buljan, ta konflikt ne deluje kot oddaljena zgodovinska parabola, temveč kot izjemno natančen portret sodobne politične realnosti. Ivančićeva adaptacija ohranja osnovno strukturo Ibsenove drame, vendar jo prežame z izrazitejšo ironijo in sodobnim jezikom. Njegov poseg ni spektakularen, je pa zelo učinkovit: besedilo zveni bliže današnjim političnim razpravam, konflikt pa postane jasneje berljiv kot spopad med strokovnim argumentom in politično manipulacijo. V tem svetu resnica sama po sebi nima več posebne teže. Njena usoda je odvisna predvsem od tega, kako jo interpretirajo mediji in kako jo sprejme javnost. Režija Ivice Buljana ta mehanizem razgradi zelo postopno. Predstava se začne kot razmeroma racionalna razprava o odgovornosti in dejstvih. Zdravnik verjame, da bodo argumenti in dokazi dovolj, da prepričajo javnost, toda kmalu postane jasno, da se pravila igre ne določajo v prostoru argumentacije, temveč v prostoru javnega mnenja. Ko se konflikt iz zasebnih pogovorov preseli v javno razpravo, postane tudi zdravnik sam predmet političnega obračuna. V tem trenutku predstava razpre enega svojih ključnih poudarkov: mehanizem, po katerem se množica oblikuje kot politični subjekt. Skupnost, ki se sprva zdi razumna in pripravljena poslušati, se postopoma spremeni v kolektiv, ki zahteva enot

Cvetka Bevc: Zvitorepenja lisičke Žužke (Ivana Zajc)

Sodobnost, 25. marec ― Ivana Zajc Cvetka Bevc: Zvitorepenja lisičke Žužke. Ilustrirala Mojca Fo. Ljubljana: Vida, 2025.     Pisateljica in pesnica Cvetka Bevc je v slovenskem prostoru znana po širokem ustvarjalnem opusu, ki poleg del za odrasle obsega tudi številna besedila za otroke in mladino. Njena umetniška senzibilnost je tesno povezana z glasbo, kar se izrazito kaže tudi v njeni novi slikanici Zvitorepenja lisičke Žužke, ki jo bogatijo ilustracije Mojce Fo. V zahodni tradiciji, posebej v evropskih basnih, so lisice pogosto simbol prebrisane zvijačnosti: lažejo, kradejo in se okoriščajo na račun drugih; poleg tega pogosto prekašajo druge živali s svojo bistrostjo in hitrostjo. V slovenskem ljudskem slovstvu je lisica zvita in prebrisana, vendar se včasih tudi zaplete v lastne zvijače, kar prinese moralno lekcijo. To se odraža tudi v mnogih ljudskih pesmih, na primer v Lisička je prav zvita zver in Zajček bi se ženil rad. Okrog teh in drugih ljudskih pesmi je spletena zgodba v slikanici, ki spremlja lisičko Žužko. Poetični deli so vključeni v zgodbeni potek, ki ga popestrijo, pa tudi pomensko obogatijo. Struktura pripovedi je epizodna, saj je besedilo sestavljeno iz zaporedja posameznih dogodkov, v katerih osrednji lik vsakič znova prelisiči druge živali oziroma jih skuša bolj ali manj uspešno ukaniti s svojo zvijačnostjo. Posamezne epizode so razmeroma samostojne, vendar jih povezuje lisičkina pretkanost. Lisička menja svoje “žrtve”: petelinčka Kikirička skuša prestrašiti, a je tudi ta zelo pretkan in jo ukani, lisička se izogne tudi jeznemu dedku Joštiju, ki ščiti petelinčka. Tu se zgodba naveže na zgoraj omenjeno pesem o lisički in lovcu, saj ima lisičkin brlog dve luknji. Čeprav ji uspe prestrašiti dedka Joštija, ko skoči skozi drugo luknjo in se v mraku obleče v strašnega duha, pa se zgodba tu ne konča: Jošti namreč odkrije oba vhoda v njen brlog in ji prepreči vrnitev v domovanje. Tako lisička išče novo bivališče, do katerega pride po zaslugi svoje pre

Nina Dragičević: Nemogoče (Urban Leskovar)

Sodobnost, 25. marec ― Urban Leskovar Nina Dragičević: Nemogoče. Ljubljana: Beletrina, 2025.   Vsake toliko časa preberemo knjigo, ki je zmožna predvsem spremeniti našo percepcijo konkretnega problema. Nemogoče, novo delo Nine Dragičević, gre tu še korak dlje, saj pred nami razpre problem, za katerega sploh nismo vedeli, da obstaja – v zgodovini slovenske glasbe je delovalo veliko skladateljic. Ste to vedeli? Bi znali vsaj eno izmed njih poimenovati? Sam pri tem čutim še večjo zadrego, poleg kritike se namreč udejstvujem tudi kot skladatelj, gre tako rekoč za moje področje, o skladateljicah na slovenskem pa kljub dvanajstletnemu izobraževanju v klasičnem programu glasbenih šol nisem izvedel ničesar. Videti je, da smo kot družba sprejeli nekakšen sklep, da skladateljic ni bilo… Pa so bile, bilo jih je veliko, gre za iluzijo odsotnosti. In še preden nadaljujemo, lahko zatrdim: Nemogoče je pomembna knjiga. Nino Dragičević poznamo kot esejistko, pesnico in skladateljico, med drugim je prejemnica Jenkove in Župančičeve nagrade. Na pesniškem turnirju založbe Pivec je dvakrat prejela nagrado vitezinja poezije, pred nedavnim so ji prisodili arsovo lastovko za kratko zgodbo Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije – slednja predstavlja tudi eno izmed poglavij recenzirane knjige Nemogoče, ki se je znašla med deseterico za nominirank za veliko nagrado knjižnega sejma. Z natančnim definiranjem žanrskega prepleta, ki knjigo določa, bi si nadobudni literarni teoretik lahko dal duška, za nas naj zadostuje, da recenzirana knjiga deluje kot razprava, esej, pripoved, dokumentaristično gradivo in poezija hkrati, pri čemer s križanjem vseh naštetih zvrsti širi njihove izrazne možnosti in se upira kategoričnim oznakam. Izbira naslova je precej zvita, saj deluje na dveh ravneh. Prvo raven določa mizoginija, češ, ženska ne more biti skladateljica, to je nemogoče, zato skladateljic ni. Pri tem se Dragičević opre na citate iz slovenskega časopisja 19. in 20. stoletja, ki zagovarjajo, da je kom

Melida Travančić: Tretjega konca sveta ne bo

Sodobnost, 25. marec ― Melida Travančić Tretjega konca sveta ne bo     Vrata skozi katera se ne hodi   skozi luknjo od snajperkinega naboja ki je namesto v telesu končal v vratih spalnice potuje najin dah trideset let pozneje   zaprem oči z željo da pozabim človeka sovražnika   kupil si stanovanje in ohranjaš vrata da te spominjajo na sovražnika   stara sem bila šest let in bila sem daleč od tega obkoljenega mesta   ti si bil nekaj let starejši in boril si se da bi našel izhod iz tega obkoljenega mesta   zdaj se v postelji na kateri so nekoč ležali ljudje v katere so ciljali streljali in jih ubijali   prvič ljubiva nekega novembrskega nedeljskega popoldneva trideset let pozneje   v stanovanju nekaj korakov stran od razmejitvene črte v katerem je mati s svojim telesom ščitila otroke ob vsaki eksploziji   tiste dni ko je bilo mesto obkoljeno ko so na stenah visele slike naših krst   privijem se k tebi in tako odženem strah pred svetlobo ki sije skozi luknjo v vratih spalnice   verujoč da se je smrt ustavila v lesu že pred tridesetimi leti in da nama oni ne morejo nič več   Prevedel Dušan Šarotar jQuery(document).ready(function(){ if(jQuery('li.post-79291 .astra-shop-thumbnail-wrap + .mg-brand-wrapper-category').length ').insertAfter('li.post-79291 .astra-shop-thumbnail-wrap'); } }); Sodobnost 3/2026 9.00 € Dodaj v košarico Vam je všeč ta odlomek? Preberite celoten prispevek v novi številki Sodobnosti! Vam je všeč ta odlomek? Preberite celoten prispevek v novi številki Sodobnosti! jQuery(document).ready(function(){ if(jQuery('li.post-79291 .astra-shop-thumbnail-wrap + .mg-brand-wrapper-category').length ').insertAfter('li.post-79291 .astra-shop-thumbnail-wrap'); } }); Sodobnost 3/2026 9.00 € Dodaj v košarico The post Melida Travančić: Tretjega konca sveta

Jiři Kočica z Mirkom Bratušo

Sodobnost, 25. marec ― Pogovori s sodobniki Jiři Kočica z Mirkom Bratušo   Kočica: Mirko Bratuša, kot kipar, umetnik, pa tudi kot profesor in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ste pomembno vključeni v umetniško življenje v Sloveniji. Že kot študent ste vzbudili zanimanje, po študiju v Nemčiji (pri profesorjih Leu Kornbrustu in pozneje pri Tonyju Craggu) pa ste sooblikovali slovensko kiparsko »krajino«. Spomnim se, da je dr. Tomaž Brejc pisal o »mladih slovenskih kiparjih« ter tudi sooblikoval razstavo, na kateri ste nastopili s profesorjem na akademiji, Lujem Vodopivcem, s takrat že tudi uveljavljenima Marjetico Potrč in Jožetom Baršijem in z nekaterimi sošolci z akademije. V tistem času je Moderna galerija odkupila eno vaše delo, že pred tem ste dobili študentsko Prešernovo nagrado in kmalu po tem tudi eno prvih večjih nagrad, ki so se po osamosvojitvi podelile posamičnemu kiparju kot oblika štipendije – mislim, da je to podelil Rotary klub? Ta del je morda še posebej zanimiv, ker vam je to omogočilo izvedbo enega večjih del, Nabukadnezar. Kako ste vi sami gledali na te uspehe in na to zelo močno potrditev pomembnosti vašega dela? In kako gledate na to iz današnje perspektive?   Bratuša: Znašel sem se v generaciji zelo aktivnih študentskih kolegov. Skoraj prehitevali smo se med seboj, tako smo delali. Imel pa sem tudi srečo, da se je konec osemdesetih let kustosom v Moderni galeriji kiparstvo še zdelo zanimivo in da sem dobil priložnost pokazati svoje delo. Neizmerno sem se trudil in navdušeno sem delal stvari, ki so se mnogim zdele dobre in pomembne. Še danes me poganja nekaj tiste energije in volje, čeprav zanimanja za moje kiparstvo ali pa za kiparstvo nasploh v Moderni galeriji ni že trideset let. Veliko kolegov je izgubilo voljo … In naša umetnost je siromašnejša, kot je bila na prehodu iz 19. v 20. stoletje.   Kočica: Kako danes razumete kiparstvo in vlogo kiparstva v kontekstu sodobnega umetnostnega sistema, ki je na neki zanimiv način globale

Žiga Valetič: Naj bo … nacionalni dan branja

Sodobnost, 25. marec ― Žiga Valetič Naj bo … nacionalni dan branja   Ne vem natančno, kje sem ujel zamisel o tem, da bi slovenski kulturni in specifično knjižni prostor potreboval dan branja, vem samo, da se me je ideja držala že vsaj kakšnih petnajst let. Mogoče sem kje prebral o njej, slišal zanjo na katerem od pogovorov na Slovenskem knjižnem sejmu ali pa o njej razpravljal z urednikom revije Bukla Samom Rugljem. V njegovem podjetju UMco sem se zaposlil pred petindvajsetimi leti kot grafični oblikovalec filmske revije Premiera, počasi pa smo na založbi začeli delati vse več knjig. Sprva filmskih. Da je Samo bralski zanesenjak posebne sorte, sem spoznal, ko je v filmsko revijo uvedel rubriko s knjižnimi novitetami, česar takrat nisem razumel, saj ni šlo vedno za knjige s področja popularne kulture, kar je v tovrstnih revijah bolj običajno. Med predstavljenimi knjigami so bile na primer tudi Levitve Iztoka Geistra, ki so tisto leto prejele Rožančevo nagrado za najboljše esejistično delo; naravoslovno čtivo torej, ki je bilo živo nasprotje hollywoodskega tekočega traku. Izposodil sem si jo in navdušila me je. Samo je z rubriko vztrajal in sčasoma smo se tudi drugi sodelavci v uredništvu priključili s kakšno knjižno recenzijo tu in tam, vse dokler se približno desetletje pozneje ni prekucnilo v obratno smer in je osrednja brezplačna revija založbe UMco postala Bukla, za katero Samo še danes napiše več deset recenzijob vsakokratnem izidu. Brez bližnjega opazovanja tako radikalnega bralskega užitkarja, ki je od ljudi v okolici samoumevno pričakoval, da bodo knjigam posvečali tako poklicno kot tudi ljubiteljsko pozornost, se sam gotovo ne bi nalezel tako resnega navdušenja nad knjigami, kar me je sčasoma pripeljalo do tega, da sem kot grafični oblikovalec – takrat že samostojni podjetnik – opustil druge projekte in se specializiral izključno za knjige. Te korake sem leta 2022 podrobneje opisal v knjigi Nomadi med platnicami (Cankarjeva založba), katere urednik je bil Andrej B
Igor Šmid: Pokopališče izvirnosti

Igor Šmid: Pokopališče izvirnosti

Sodobnost, 25. marec ― Igor Šmid Pokopališče izvirnosti   Nedavno me ob Ljubljanici okoli poldneva sončni žarki prijetno grejejo in od samega ugodja se še bolj ležerno namestim na stolu. Vonj vroče kave spodbudi brbončice, ki v pričakovanju veselo zaplešejo. Skodelico počasi vzamem v dlan in skoraj ritualno naredim kratek požirek. Občutek je tak, kot bi mi po grlu stekel lep spomin. V rahlo zasanjanem razpoloženju opazim gručo kakšnih dvajsetih srednješolcev in srednješolk, ki gre mimo. Najprej skoraj ne morem verjeti svojim očem, da nihče ne hodi z mobilnikom v roki. To me za hip vzradosti, potem pa opazim nekaj nenavadnega. Bolj ko jih opazujem, bolj se utapljam v njihovi črnini od glave do peta, le tu in tam kdo nosi kakšno belo oblačilo ali čevlje, ob tem ne zaznam niti enega samega odtenka druge barve. Na misel mi pride ogorčenje, ko sem pred leti pisal elektronska sporočila, ob tem pa mi je aplikacija sama ponujala dokončanje teksta, pri čemer se mi je tu in tam zgodilo, da sem ponujeno besedo nevede ohranil in odposlal tudi kaj povsem nelogičnega. Iz današnje perspektive deluje moj takratni odpor kot nekaj zelo naivno romantičnega. V zadnjem času lahko bolj kot ne osuplo spremljamo silovit razvoj modelov v smeri generativne umetne inteligence (GUI), ob čemer se odpira vse več vprašanj. Še najbolj bi nas moralo pri tem skrbeti dejstvo, da so nosilci razvoja teh modelov zasebne družbe, ki so naravnane predvsem k ustvarjanju dobička. S sledenjem temu cilju razvijajo vedno zmogljivejše sisteme, ob tem pa niso ustrezno omejene s pravno in etično regulativo. Naj omenim samo nekaj aktualnih dilem: zaščita intelektualne lastnine, kršenje avtorskih pravic zaradi zajemanja podatkov, vpliv na trg dela in izumiranje poklicev, varstvo osebnih podatkov in zasebnosti, porast lažnih vsebin, širjenje netočnih in napačnih podatkov, spletni kriminal, povečevanje družbene neenakosti, prevladujoč vpliv zahodne kulture, zmanjševanje motivacije za ustvarjalno delo, zaščita raznolikosti

Ivan Kacijanar

Vrabec Anarhist, 25. marec ― Kacijanar, vojskovodja slavni, ves zamišljen hodi po šatoru. Težka skrb mu polni trudno glavo, ríše mu na čelo temne črte in obrvi mu ježí košate. Polumesec na šatorih belih ob...
Čudež bivanja v drobni poeziji

Čudež bivanja v drobni poeziji

Airbeletrina, 24. marec ― Verjetno bi zadeli in obenem zgrešili, če zapišemo, da je pesnica Mary Oliver (1935–2019) nekakšna ameriška različica naše Neže Maurer (1930–2025). Zadeli zato, ker njuno poezijo, ki teži k preprostosti in razumljivosti, nedvomno druži velika priljubljenost med najširšim bralstvom, skupna jima je tudi ustvarjalna zavezanost naravi, lepoti, dobremu, ljubezni, vsemu, kar človeka razpira in mehča. Zgrešili pa, ker so razlike seveda v podrobnostih, ameriška pesnica je doživela veliko večje strokovno priznanje, leta 1984 je denimo za zbirko Ameriška prvinskost/American primitive prejela Pulitzerjevo nagrado, leta 1994 pa za Nove in izbrane pesmi/New and Selected poems državno nagrado za književnost (National Book Award), gre za svetovno prepoznavno pesniško ime in tudi odkrito lezbično avtorico. Poezijo Mary Oliver imamo bralci in bralke privilegij brati v slovenščini vsaj od leta 2016, ko je v zbirki Nova lirika v prevodu Tanje Ahlin izšel izbor z naslovom Zakaj se zbujam zgodaj. Po desetih letih pri isti založbi v isti zbirki v branje dobivamo še dve njeni integralni zbirki, njeno sploh zadnjo z naslovom Sreča (Felicity, 2015) in predzadnjo Tisoč juter (A Thousand Mornings, 2012). Za oba prevoda in spremno besedilo je tokrat poskrbela Jana Unuk. Mary Oliver: Tisoč juter. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2026. Prevedla in spremno besedo napisala Jana Unuk. Kot lahko zaslutimo že iz naslovov, obe knjigi preveva za pesnico značilna vedrina, neskaljeno navdušenje nad čudežem obstoja in oblikami življenja, zlasti tistimi, ki se razodevajo v naravi, avtoričini največji življenjski oziroma ustvarjalni zaveznici. Do nje pesnica goji svojstven, prvobiten odnos, od narave se ne počuti odtujena, ne demonizira je, ne poveličuje, ne ponižuje, predvsem se čuti del nje in je z njo v nenehnem dialogu. Pomeni ji zatočišče pred navalom misli, racionalnostjo, je prostor ustvarjalne kontemplacije, molitve, višje resnice, v njej najde vir večnega navdiha, tudi za mistično
še novic