Airbeletrina,
11. april
―
V tretjem tednu mladinskega treninga v Milhacu, ko se je tema čustvene inteligence že dodobra usedla v naš vsakdan, sem začel opažati stvari, ki so prej uhajale mojemu zavedanju. Mogoče je bil kriv francoski podeželski zrak, mogoče bližina ljudi, s katerimi sem preživel več dni, mogoče pa je bila samo utrujenost, ki je rahljala obrambne mehanizme. Art terapija, ki je bila na programu skoraj vsak dan, je bila sprva le še ena metoda med mnogimi. A ko smo začeli izdelovati kolaže avtoportretov, sem se nenadoma znašel v situaciji, kjer se ni bilo mogoče več pretvarjati. Soočen sem bil sam s seboj, s svojo žalostjo.
Skozi izrezovanje drobnih slik, kosov papirja sem postopoma doumel, da kolaž ni bil podoba mojega obraza, ampak zemljevid mojih razpok. Začel sem se zavedati svoje žalosti ne kot trenutnega stanja, temveč kot pokrajine, v kateri živim. Kot nečesa, kar že tako dolgo nosim v sebi, da sem pozabil, kako izgleda življenje s privihanimi kotički ustnic.
Skozi izrezovanje drobnih slik, kosov papirja sem postopoma doumel, da kolaž ni bil podoba mojega obraza, ampak zemljevid mojih razpok.
Ko sem v kolaž lepil majhne temne fragmente, je nekdo ob meni pripomnil, da je moj kolaž čuden in precej »težak«. Rekel sem, da sem pač tak, in prvič sem to izrekel brez ironije. Art terapija me je učila potrpežljivosti: ne hitenja, ne iskanja hitre razlage, ampak opazovanja, kako se pod prsti sestavlja nekaj, česar še sam ne razumem. Kot da bi nekdo drug vodil moje roke, nekdo, ki me pozna bolje od samega sebe.
Van der Kolk v The Body Keeps the Score piše, da telo beleži vse, tudi tisto, česar razum ne zmore sprejeti. Da v živčnem sistemu ostanejo drobni delci preteklosti, zlepljeni med seboj kot koščki razbitega porcelana. Spomini in usedline čustev so pogosto nebesedni – obstajajo kot senzorični drobci, vonji, barve, napetosti v mišicah, kot neimenovani pritiski v telesu. Kolaž je bil prav to: nebesedna kartografija. Zemljevid brez legend, ki sem ga končno znal
