Tam, kjer sem doma: besedila za popevke Miroslava Košute

Društvo slovenskih pisateljev, 16. april ― Izšla je dolgo pričakovana antologija besedil za popevke Miroslava Košute (1936-2026). Gre za prvo integralno izdajo besedil, ki jih je pisal za popevke zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, med njimi so mnogi zimzeleni šansoni: Tam, kjer sem doma (Edvin Fliser), Vzameš me v roke (Elda Viler), Maček v žaklju (Bele vrane), Ura brez kazalcev (Nino Robić), Zato sem noro te ljubila (Tatjana Gros) idr. Pobudo in idejo za izdajo je dal predsednik DSP Marij Čuk, strokovno spremno študijo je spisal Matej Krajnc. Premierna predstavitev knjige bo danes ob 18:00 v Domu Alberta Sirka (Križ nad Trstom). V Ljubljani bo antologija predstavljena na Dnevih knjige, 23. 4. ob 20:00 v Viteški dvorani Križank.

Zrcala morja – 21. 4. ob 18:00 na DSP

Društvo slovenskih pisateljev, 16. april ― Spoštovani, gostovanje založbe KUD AAC Zrakogled nadaljujemo s pogovorom o povezovanju znanosti in umetnosti ob dvojezični knjigi »Zrcala morja: ko se srečata znanost in umetnost«, (IRIU in KUD AAC Zrakogled, 2024), ki je obeležila tridesetletnico delovanja Medvladne oceanografske komisije UNESCO v Sloveniji. O tem, ali sodelovanje raziskovalcev in umetnikov lahko prispeva (tudi) k bolj ubranemu sobivanju človeka in narave, se bodo pogovarjali raziskovalka morja dr. Valentina Turk, multimedijska umetnica Robertina Šebjanič in Borut Jerman, predsednik KID Pina. Pogovor bo moderirala Martina Gamboz. Dobimo se v torek, 21. 4., ob 18:00 v Josipinini knjigarni DSP na Tomšičevi 12 v Ljubljani.
Gospa Obnašanje: Razglednica iz Bristola

Gospa Obnašanje: Razglednica iz Bristola

Airbeletrina, 15. april ― Zberemo se na trgu v centru Bristola. Na odru se zvrstijo govorke_ci, med drugim poslušamo tudi poezijo o krčenju dostopa do zdravstvenih storitev v Združenem kraljestvu. Povsod so roza-modro-bele zastave in osebe z barvitimi vzorci na obrazih in laseh. Kaj kmalu se začne množica pomikati po mestnih cestah. S fantom po naključju korakava ob posebej glasni trans punci, ki ji niso všeč preveč splošni vzkliki o lepoti transspolnosti, zato začne skandirati po svoje, in mnoge_i se ji pridružijo: »Faggots and dykes, bottoms and tops, we hate TERFs and we hate cops!« [Nekaj v smislu: »Pedri in lezbe, kdor jaha in kdor daje, vsi sovražimo terfice in policaje!«] Na bristolski paradi trans ponosa se spomnim, kako sem par mesecev nazaj fantu poslal zloben meme, ki se je norčeval iz videza nekega mladostnika. Rekel mi je, da se mu zdi sicer smešno, a da je ta mladostnik trans in da je že nekaj časa deležen internetne zlobe: »Najsibo še tako smešen, je ta fant moj brat.« Edini razlog, da so se ljudje na socialnih omrežjih norčevali iz mladostnika, je bil njegov videz. Povezanost, ki jo moj fant čuti do njega, izhaja iz transfobije, ki je je mladostnik deležen, medtem ko poskuša (kot mnoge_i) le neobremenjeno živeti in deliti proces svoje tranzicije. Vse pogosteje razmišljam o primernosti internetnega norčevanja iz videza ljudi in se poskušam izogibati takšnim objavam. Na internetu se je vmes pojavil diskurz o tem, kako bi morali levičarji prevzeti taktike skrajne desnice in na podoben način zaničevati videz konservativcev. Termin »dark woke« bi torej med drugim zajemal izpostavljanje vse pogostejših modric Donalda Trumpa, nabreklosti po plastičnih operacijah Karoline Leavitt, napihnjenega trebuha Elona Muska, hropečega glasu Roberta F. Kennedyja ml. in škiljenja Kasha Patela. Čeprav se nemalokrat nasmejim ob takšnih objavah, se mi zdi, da omenjena taktika služi le nadaljnji razgradnji političnega diskurza z otročjo miselnostjo »ti meni, jaz tebi« in odtujitvi lj
»Malo je docela mrtvih«

»Malo je docela mrtvih«

Airbeletrina, 14. april ― Vedno sem rad obiskoval arhive in ne glede na to, ali mi je gradivo na koncu prišlo prav, sem bil vsakič nenavadno hvaležen, da sem lahko z ljudmi, katerih življenja sem prebiral, odčutil vsaj delček njihove poti. Sumim, na primer, da se s Pavlino Doljak oziroma Pajk ne bom več imel priložnosti podrobno ukvarjati, niti me njena vloga v slovenskem literarnem življenju 19. stoletja ni nikoli prav izrazito intrigirala, pa vendar se bom vedno dobro spominjal, kako sem v rokah držal pisma, ki jih je zaradi smrti strica Matije v letu 1875 okraševala lična črna obroba. Ali pa, kako je morala nespretnemu in nesimpatičnemu Josipu Cimpermanu uvidevno pojasnjevati, da je njeno prijaznost napačno interpretiral kot romantičen interes. Ko sem dovolj dolgo in dovolj manično brskal po njenem fondu in se navajal na to, kako je izpisovala svoje misli, se mi je začelo zdeti, da v sami materialnosti pisem, njihovi obrobi, madežih črnila in podobnem vidim veliko več, kot bi bilo racionalno domnevati. Lagal bi, če ne bi priznal, da sem si začel umišljati, da jo poznam, v najbolj utrujenih in trapastih trenutkih pa morda celo, da sva si blizu. Marijan Rupert – Nič več te ni: Zgodba o igralki in pesnici Mili Kačič – Mladinska knjiga, 2025 Ko sem dovolj dolgo in dovolj manično brskal po njenem fondu in se navajal na to, kako je izpisovala svoje misli, se mi je začelo zdeti, da v sami materialnosti pisem, njihovi obrobi, madežih črnila in podobnem vidim veliko več, kot bi bilo racionalno domnevati. Monografija Nič več te ni: zgodba o igralki in pesnici Mili Kačič (Mladinska knjiga, 2025) – pod katero se je, čeprav je sestavljena iz prispevkov več avtorjev, podpisal vodja rokopisne zbirke in nacionalnega literarnega arhiva NUK-a Marijan Rupert – vsaj v prvi polovici črpa iz tovrstne »prividne« intimnosti med arhivistom in predmetom njegovega raziskovanja, na kar Rupert morebiti opozarja že z epigrafom, izsekom iz pesmi Roberta Gravesa Obuditi mrtve. S pri
še novic