Društvo slovenskih pisateljev, 19. avgust ― V okviru 41. mednarodnega literarnega festivala Vilenica vas z veseljem vabimo na posebno kolesarsko turo po Ljubljani, ki vas bo popeljala mimo pomembnih točk slovenske literarne dediščine. Dogodek povezuje gibanje, urbano raziskovanje in literaturo ter odpira prostor za razmislek o mestu kot živem pesniškem in pisateljskem okolju. 📍 Zborno mesto: Društvo slovenskih pisateljev, Tomšičeva 12, Ljubljana 📅 Datum in ura: petek, 28. 8. ob 18 .00 Na poti bomo obiskali več simbolnih mest, povezanih z literarnim ustvarjanjem: Društvo slovenskih pisateljev, Trnovsko cerkev, atelje Daneta Zajca, Cukrarno, Metelkovo mesto in Prešernov trg. 📌 Opis poti: Štartamo pred Društvom slovenskih pisateljev na Tomšičevi ulici in se podamo po Prešernovi in Groharjevi, nato po Finžgarjevi in Gradaški do Trnovske cerkve, ki jo je v pesmi proslavil Prešeren. Po Eipprovi nadaljujemo na Krakovski nasip, zavijemo desno na Hradeckega most, ga prečkamo in po Grudnovem nabrežju pridemo do Praprotnikove ulice, kjer nadaljujemo do ateljeja Daneta Zajca. Pot nas nato pelje po Prijateljevi do Privoza, zavijemo na Roško in nadaljujemo do Cukrarne, danes sodobnega umetnostnega središča. Sledi vožnja po Poljanskem nasipu, čez most do Rozmanove in po Maistrovi do Metelkove mesta. Zadnji del poti vodi po Masarykovi, Miklošičevi in do Prešernovega trga, kjer se poklonimo največjemu slovenskemu pesniku. Zaključimo s potjo po Wolfovi, Kongresnem trgu in Valvazorjevem trgu, kjer zavijemo nazaj na Tomšičevo – do izhodiščne točke. 🌱 Zelena Vilenica: literatura z mislijo na prihodnost Festival Vilenica še posebej izpostavlja pomen zelenega prehoda in skrbi za okolje. V duhu te zaveze vabimo vse obiskovalce festivala, da se na dogodke, kadar koli je mogoče, odpravijo peš, s kolesom ali z javnim prevozom. Eden naših pomembnih ciljev je zniževanje ogljičnega odtisa festivala, saj verjamemo, da literatura in okoljska odgovornost lahko hodita z roko v roki. 🗣 Koga vabimo? Dogodek je namenjen splošni javnosti. Te

Airbeletrina, 15. avgust ― Ko sem bila majhna, sem si želela biti žival. Konj. Metulj. Pes. Mačka. Levinja. Volk. Sova. Dolgo sem znala sedeti pred mravljiščem in opazovati mravlje; kako nosijo tovor, kako komunicirajo med sabo, premišljevala sem, ali me vidijo, ali ima vsaka svojo osebnost ali pa je samo del velikanskega organizma. Pretepala sem se s fanti, če so mrcvarili mačko, jokala sem, kadar je kdo iz morja na vroče sonce privlekel morsko zvezdo … Domov sem vseskozi nosila ranjene in izgubljene živali. Ni mi bilo dovoljeno gledati in poslušati filmov ali pravljic, v katerih žival trpi ali umre. Ker sem imela tako rada živali, sem veljala za čudaškega otroka. Dobro je biti odrasel, pomislim, ker čudaštvo, ki ti ga obesi okolica, počasi postane tvoj karakter – tisti njegov del, ki ga imaš najbolj rad. Domov sem vseskozi nosila ranjene in izgubljene živali. Ni mi bilo dovoljeno gledati in poslušati filmov ali pravljic, v katerih žival trpi ali umre. Strah in hkrati ljubezen do žalostnih zgodb o živalih sta še vedno tu. Roman Milana Kundere Neznosna lahkost bivanjasem brala že pred leti; spomnim se Tomaža, Tereze, Sabine, zapletene ljubezni, Prage, v katero pripeljejo ruski tanki, a še zdaj občutim, kako me je bolelo v prsih, ko je v romanu umiral pes, ki je nosil ime prevaranega moškega, Karenin. Tako kot Montaigne v davnem 16. stoletju tudi jaz verjamem, da imajo živali intenziven notranji svet, ki ga, kot je ugotavljal ta francoski mislec, naseljujejo z lastnimi duhovi. Da imajo zavest, da sanjajo, da jih je strah, da imajo rade nežnost. In zakaj potem ne bi brali njihovih biografij? Leta 1931 je začela Virginia Woolf pisati roman Flush (Modrijan, prevedla Jana Unuk), ki je nenavadna biografija psa – kokeršpanjela angleške romantične pesnice Elizabeth Barrett Browning. Pisanje je bilo zanjo neke vrste odmor, da bi sprostila svoje misli, medtem ko je ustvarjala Valove. Včasih se je tega kratkega romana kar malo sramovala, a ta nen