Joanna Elmy: »Če hočemo pomagati ženskam, moramo govoriti o moških«

Joanna Elmy: »Če hočemo pomagati ženskam, moramo govoriti o moških«

Airbeletrina, 31. avgust ― Roman Narejeni iz krivde je prvenec bolgarske pisateljice in novinarke Joanne Elmy, ki ga je prvič objavila leta 2021, v petih letih pa je doživel prevod v kar sedemnajst jezikov. Ko sem ga prebirala, sem bila presenečena, kako zelo sem se z njim lahko poistovetila. Ne samo, da je veliko podobnosti med posttranzicijsko Bolgarijo na prelomu tisočletja, kjer se roman deloma dogaja, in Slovenijo v istem obdobju, Elmy predvsem zajame občutje generacije, naše generacije, ki je takrat odraščala brez zavedanja o tem, kako drastično se je svet spremenil in kako bodo predstave, ki smo jih gojili o odraslosti, postale vse težje dosegljive. Ko sva z Joanno sedli k pogovoru, sva se najdlje zadržali prav pri tem, kako pravzaprav navigirati v svetu, ki je na eni strani tako povezan, na drugi pa tako razdvojen. Kako se orientirati, ko pa sistemi, ki so včasih delovali, ne delujejo več. In Joanna je na tem področju zelo kompetentna sogovornica, saj je diplomirala iz mednarodnih odnosov, pri svojem novinarskem delu pa se ukvarja z globalnimi političnimi vprašanji, predvsem z dogajanjem v ZDA. Temu se ne izogne niti v romanu, v katerem je jasno, da usode likov in njihovih medsebojnih odnosov v veliki meri krojijo zgodovinski in ekonomsko-politični tokovi, na katere ne morejo vplivati. Jana, Lilija in Eva, vnukinja, hči in babica, so ženske treh generacij, vsaka s svojo zgodbo in specifičnimi okoliščinami, v katerih morajo po najboljših močeh preživeti. Eva, ki je živela z nasilnim možem še v času represivne bolgarske monarhije, njena hči Lilija, zdravnica, ki pri izbiri partnerja ponovi napako svoje mame in kljub svoji izobrazbi živi v revščini pod komunističnim režimom, in najmlajša, Jana, ki se rodi v času tranzicije in odide v ZDA z željo po zaslužku in boljšem življenju. Med njimi pa toliko neizrečenega, toliko nerazumljenega, toliko zamujenih priložnosti za toplino. Osrednja je seveda Jana, ki se giblje med dvema različnima svetovoma, med vzhodom in zahodom, premišlj

AirBeletrinin podkast: Vse naše Ljubezni z Marcelom Štefančičem

Airbeletrina, 28. avgust ― Marcel Štefančič Jr. je filmski kritik, esejist, publicist, urednik in televizijski voditelj. Ukvarja se s filmom, popularno kulturo, politiko, zgodovino, kapitalizmom in sodobnimi družbenimi mitologijami. Že več desetletij piše za tednik Mladina. Med letoma 1998 in 2022 je vodil oddajo Studio City, od leta 2024 pa na Televiziji Slovenija vodi pogovorno oddajo Marcel. Napisal je več kot sto knjig in za zbirko esejev Kdor prej umre, bo dlje mrtev prejel Rožančevo nagrado. Avtor knjig Zadnji film; Če umrem, preden se zbudim; Slovenski film 2.0; Črna knjiga kapitalizma; Ivan Cankar: eseji o največjem; Hitler: kako je preživel; Zelo za; Vojna; Slovenski sen; FOMO: Če se ne bi rodil, bi bilo moje življenje povsem drugačno.   The post AirBeletrinin podkast: Vse naše Ljubezni z Marcelom Štefančičem appeared first on AirBeletrina.
Slišati podobe, čutiti barve

Slišati podobe, čutiti barve

Airbeletrina, 28. avgust ― Tina Volarič, rojena leta 1980, po izobrazbi magistrica kulturne antropologije, se v svojem umetniškem ustvarjanju giblje med poezijo in ilustracijo. Leta 2013 je na Festivalu mlade literature Urška prejela nagrado uršljanka za najbolj perspektivno mlado književnico, naslednje leto pa je kot del nagrade izdala svoj pesniški prvenec Krožnice večglasnih tišin pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti. Leta 2025 je pri založbi Miš izdala svojo drugo pesniško zbirko Nekje notri je uho, ki je bila letos nominirana za Cankarjevo nagrado. Foto: Bostjan Pucelj Napisala je več avtorskih slikanic; za slikanico Črta, izdano pri založbi Miš leta 2021, je prejela znak kakovosti zlata hruška, priznana pa je bila tudi v mednarodnem prostoru, saj je bila vključena v zbirko slikanic brez besed Mednarodne zveze za mladinsko književnost na Lampedusi, naslednje leto pa je bila finalistka na tekmovanju Hiii Illustration Competition na Kitajskem v kategoriji otroških slikanic. Z ilustracijami je opremila obe pesniški zbirki, ilustrirala pa je tudi dela drugih otroških in mladinskih avtorjev, na primer Zgodbo o zamorčku Bambuleju in vrtoglavi žirafi Frana Milčinskega – Ježka, ki je na Slovenskem knjižnem sejmu leta 2010 prejela nagrado za najlepšo slovensko knjigo za otroke in mladino, pa tudi naslovnice revij, vodnike po muzejskih razstavah ter naslovnice zbirk Previharimo viharje in Naprej! zbirke Sophia. Že v prvi pesniški zbirki je Tina Volarič močno nakazala svoj pesniški jezik, ista nazorska in umetniška podlaga pa prehaja tudi v njeno ilustracijo. Estetika umetnosti Tine Volarič je formalno predvsem v minimalizmu in čistosti izraza, vsebinsko pa presega dualistično razlikovanje med naravo in človekom ter ju spretno spaja v enotno realnost skozi čustveni svet lirskega subjekta, na primer v pesmi Večerni sprehod v dveh delih: popek sveta je košček sadeža v njenem grlu. Pogoltnem slino, moj zadnji premik, preden postanem jablana. Z zadnjim premikom
Prejeli smo odgovor na odprto pismo o sistemskem financiranju šolskih knjižnic

Prejeli smo odgovor na odprto pismo o sistemskem financiranju šolskih knjižnic

Bralno društvo, 26. avgust ― Prejeli smo odgovor na odprto pismo o sistemskem financiranju šolskih knjižnic 26. 08. 2026 Junija smo v Bralnem društvu Slovenije skupaj s sopodpisniki na Vlado Republike Slovenije naslovili odprto pismo o pomenu branja in sistemskem financiranju šolskih knjižnic. V njem smo opozorili na pomen dostopa do kakovostnega knjižničnega gradiva ter pozvali k dolgoročni in sistemski ureditvi financiranja šolskih knjižnic. Na naše pismo smo prejeli odgovor Ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino, ki ga v celoti delimo z javnostjo. Celoten odgovor Ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino. The post Prejeli smo odgovor na odprto pismo o sistemskem financiranju šolskih knjižnic appeared first on Bralno društvo Slovenije.
Splošne knjižnice za močnejšo Evropo

Splošne knjižnice za močnejšo Evropo

Bralno društvo, 26. avgust ― Splošne knjižnice za močnejšo Evropo 26. 08. 2026 Na spletni strani Urada za publikacije Evropske unije je bilo dne 21. 7. 2026 objavljeno poročilo strokovne skupine za odprto metodo koordinacije (Open Method of Coordination – OMC) z naslovom Strengthening Europe through public libraries: How sustained investment in public libraries and their multiple roles delivers social, cultural and democratic returns. Poročilo je nastalo v okviru Delovnega načrta Evropske unije za kulturo 2023–2026 in poudarja, da bi morale biti splošne knjižnice prepoznane kot bistvene javne storitve, ki morajo ostati dostopne vsem prebivalcem. Gre za prvo celovito poročilo na ravni Evropske unije, ki sistematično predstavlja prispevek splošnih knjižnic k reševanju sodobnih družbenih izzivov. Poročilo poudarja, da imajo splošne knjižnice pomembno vlogo pri spodbujanju izobraževanja, digitalne vključenosti, socialne povezanosti in razvoja lokalnih skupnosti. Ob tem izpostavlja potrebo po nadaljnjih vlaganjih v knjižnično dejavnost ter ustvarjanju spodbudnega okolja za njen dolgoročni razvoj. Novico s povezavo do poročila najdete na New EU report: the multiple roles of public libraries should be recognised and reinforced | Culture and Creativity Poročilo je dostopno v celoti. Na voljo sta tudi povzetek poročila in priloga (Annex 3) z 80 primeri dobrih praks iz cele Evrope, tudi iz Slovenije. Preberi več The post Splošne knjižnice za močnejšo Evropo appeared first on Bralno društvo Slovenije.

Oh ja, to življenje kulturnika, tako je bizarno, da je včasih že smešno

Airbeletrina, 26. avgust ― Zgolj nekaj za zraven Bil sem v četrtem ali petem razredu osnovne šole, pri predmetu družba pa smo morali vse svoje dejavnosti razdeliti med obvezne in prostočasne. Vse je teklo gladko, dokler pred učiteljico in razredom nisem izjavil, da glasbena šola spada med moje obveznosti. To se mi je zdelo logično, kitaro sem vadil vsak dan, ob koncu leta sem za to dobil oceno. Obiskoval sem ure glasbene teorije in pri tem predmetu redno pisal teste, ampak učiteljica in sošolci se niso dali. Zagovarjali so, da je to »zgolj nekaj za zraven«, kot da bi se med urami glasbene teorije, ko sem mrzlično premišljeval, ali je profesorica na klavirju zaigrala durov sekstakord ali kvartsekstakord, posebej kratkočasil. V njihovih očeh bi moral glasbeno šolo uvrstiti med prostočasne dejavnosti; zraven igranja računalniških iger, brcanja žoge na šolskem igrišču in gledanja televizije. To ni resna šola, so mi rekli. Ko se po petih minutah nisem dal prepričati, mi je učiteljica z razredom na srce položila, naj ne bom tako trmast in naj bom raje tiho. Sprašujem se, kaj si je isti razred z učiteljico na čelu mislil, ko smo šli v Cankarjev dom poslušat Petra in volka Sergeja Prokofjeva; da so glasbeniki na odru nekakšni ljubitelji, ki imajo sicer pisarniško službo, ampak doma po večerji malce igrajo svoje inštrumente in nato mimogrede zavijejo do Gallusove dvorane, kjer svoj hobi velikodušno delijo z ostalimi? So se sploh zavedali, da je prav vsak posameznik na odru svojemu inštrumentu posvetil celo življenje? So se zavedali, koliko znanja in vaje je potrebno, da postaneš resnično vrhunski? Takrat sem se že kot otrok vprašal: zakaj je kreativno delo tako nizko cenjeno? V letih, ki sem jih preživel na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, je to vprašanje izpuhtelo iz moje glave. Obdan s podobno mislečimi sošolci in vrhunskimi profesorji, ki so svoje poslanstvo vedno branili kot trdo delo in obrt, sem obstajal v mehurčku varnosti. Tam je bilo jasno: glasba
še novic