Airbeletrina, 9. september ― Sigrid Nunez se je leta 1971 v New Yorku rodila imigrantskim staršem (njena mama je bila Nemka, oče pa je imel kitajsko-panamske korenine). Zgodbo njunega življenja je opisala v romanu A Feather on the Breath of God (1995), s katerim je začela svojo plodovito in uspešno literarno kariero. Literarno slavo je požela z romanom Prijatelj, ki ji je prinesel ameriško državno nagrado. Mentorica njenega poročevalskega pisanja je bila intelektualka in feministka Susan Sontag, o kateri je Nunez napisala biografski roman Sempre Susan. Kot bralki, ki bere že dolgo in ki bere veliko, mi je dobro poznan občutek zasičenosti, ki se pojavi, ko se knjige naenkrat začnejo zlivati druga z drugo in ko se zdi, da so vse pripovedovale isto zgodbo o istih ljudeh, niso pa si upale povedati nič novega. Tudi splošen pregled ponudbe v knjigarnah je za potrošnika navdušujoč fenomen, saj vsaka knjiga obljublja, da je po mnenju bralcev najboljša (in da je bila najbolje prodajana uspešnica New York Timesa). Ni več pomembno, kaj bereš, vse je tako zelo dobro, je sporočilo, ki ga ljubitelji knjig lahko zasledimo na vsakem koraku. Vendar temu preprosto ni tako. Zato je, ko te sredi zasičenosti neka knjiga predrami, ti nekaj vzame in nekaj da, to pomembna stvar. In enako pomembno je, da so to knjige, o katerih govorimo. In pišemo. Tudi če za nami ne stojijo ravno vsi bralci New York Timesa. V letih 2021, 2023 in 2025 so se na police slovenskih knjigarn prikradle tri knjige pisanih platnic, zaradi marketinga, ki več kot očitno želi zaigrati na srčne strune bralca, opremljene z ilustracijami nemške doge, evropske domače mačke in papige are. Njihovi naslovi – Prijatelj, Kaj prestajaš in Ranljivi – namigujejo na enostavno žanrsko pisanje s potencialnimi zapleti okoli duševnega zdravja. Vsekakor nič ne izdaja, da se za platnicami skriva navdihnjen in edinstven popis la condition humaine, ki združuje prvine fikcije in avtofikcije, ki ne kolažira le z besedami, temveč tudi z

Airbeletrina, 8. september ― Smrt, ta velika neznanka, je tematika, ki se ji v literaturi skoraj ne da izogniti. Strah pred smrtjo, vprašanja o tem, kaj sledi, in s tem povezana razmišljanja o smislu človekovega življenja, tako imenovane bivanjske tematike, so v jedru velikih literarnih del že od njihovega samega začetka v epskih pripovedih, kot sta Ep o Gilgamešu in Iliada. Zbirka Nad rušo pa na to tematiko pogleda iz specifičnega konteksta pokopališč in pogrebnih obredov. Ne sprašuje se toliko, kaj se dogaja z mrtvimi, tistimi pod rušo, ampak kaj ostane nam, ki bomo vsaj še nekaj časa tlačili zemljo. Ukvarja se s spominom in žalovanjem, tako osebnima kot kolektivnima. In čeprav smrt velja za tisto, v čemer smo si vsi ljudje enaki, Aleš Mustar v svoji poeziji izpostavlja tudi posmrtne neenakosti, za katere je mrtvim gotovo vseeno, a povedo marsikaj o svetu živih. Aleš Mustar: Nad rušo. LUD Literatura, Ljubljana 2026 (zbirka Prišleki). Zbirka je vzbudila moje zanimanje, še preden je pravzaprav izšla. Smrt me namreč fascinira že od malega. Moj prvi spomin je, kako sva se z bratrancem, ko sva bila stara štiri leta, na dedkovem pogrebu skrivala v kapelici in kako sem takrat razmišljala, da se nikoli več ne bom smejala. Kasneje so sledili tudi takšni pogrebi, na katerih smo se veliko smejali in si naslednji dan rekli, kakšen dober žur je bil. Vedeli smo, da bi bili naši mrtvi s tem zadovoljni. Kakorkoli že, zbirko sem z zanimanjem prebrala in takoj mi je zlezla pod kožo. Ne samo zaradi tematike, ki jo obravnava, ampak predvsem zaradi načina, kako jo obravnava. Pesmi so izrazito pripovedne, neposredne in formalno gledano preproste. Če bi jih morala opisati z eno besedo, bi rekla: nepretenciozne. In to ni mišljeno kot pomanjkljivost, temveč kot odlika. V pesmi Jože Plečnik Mustar piše o tem, kako si je veliki arhitekt po tem, ko je zasnoval veličastni Vrt vseh svetih, namenil preprost spomenik iz kamna, in zaključi: »Velikani premorejo skromnost.« Naj si na tem mestu dovolim