Airbeletrina, 19. september ― V ljudi, ki mi poklanjajo “točne” knjige, se lahko zaljubim.   Letos mineva sto let, odkar je Virginia Woolf pri dvainštiridesetih napisala svoj esej On being ill. Objavljen je bil januarja 1926 in v slovenščini še ni dočakal svojega prevoda. Jaz sem ga v dar dobila prejšnji mesec. V njem ugotavlja, kako zelo je bolezen v njenem času v literaturi zapostavljena. Oziroma da nikoli ne dobi osrednjega mesta, ni obravnavana kot resna tema in je zgolj banalen privesek tega, kar imenujemo življenje. Je nadležna motnja umsko in telesno zaposlenega človeka ter mu preprečuje normalno opravljati vse, kar pač je za opravit, med drugim tudi producirati umetnost. Ugotavlja, da se toliko književnih del posveča seciranju in introspekciji tematik, kot so na primer vojna, ljubezen in umetnost sama, večinoma pa se zaobide možnost pisanja o tem, kako je bit bolana. Kako je občutiti na primer gripo, glavobol ali malodušje, kaj prineseta izolacija ter osamljenost v bolezni in do kakšnih spoznanj ter uvidov v življenje nas lahko privedeta bolezen ali v nekaterih primerih celo bližina smrti. Razmišlja pa še o tem, kako nam v literaturi manjka izražanja o občutjih bolnega telesa samega. Kajti za ljubezenska stanja najdemo presežno število vrhunskih besedil; zgodb, metafor in opisov, s katerimi se lahko kot zaljubljenke poistovetimo (za primer navede en Shakespearjev sonet), medtem ko za občutje migrene ali gripe ni na voljo ravno morja poezije ali proze. Takšne, ki bi, seveda, presegala poenostavljanje, bornost in klišeje. (Uf. Malce se počutim kot dijaški.net s kratkimi obnovami romanov za domače branje, ampak jebiga, včasih se za razumevanje poante potrebuje eno dozo konteksta, izhodišč in referenčnega prostora.)   Woolf je punca s terena.   Kajti ni naključje, da je omenjeni esej napisala prav v času, ko je bila prikovana na posteljo, v svojo sobo, in sicer med okrevanjem po hujšem živčnem zlomu. Pa tudi sicer se je pisateljica tekom svojega življenja spopadala s