Novice

literatura

Tri eksistence ujetega lirskega subjekta

Airbeletrina, 17. september ― Na prvem dogodku letošnjega 23. festivala Pranger, ki se je zgodil znotraj novega sklopa, imenovanega Pranger pred Prangerjem, smo prisluhnili pogovoru med kritičarko Laro Gobec in njenimi izbranimi pesniki Blažem Iršičem, Aljo Adam in Laro Božak. Pogovor je povezovala Hana Bujanović Kokot. Gostja kritičarka je za pogovor naredila osebni izbor treh najboljših pesniških zbirk lanskega leta in se o njih pogovarjala z avtorji ter za vsako od pesniških zbirk podala tudi utemeljitev. Pranger pred Prangerjem namreč odpira priložnost izbranemu mlademu kritiku, da se izrazi tudi v sklopu festivala z več kot dvajsetletno tradicijo. Kriteriji, ki jih je Gobec naštela kot vodila za oblikovanje izbora, so vključevali formo, podobje, tematsko zasnovo in umeščanje lirskega subjekta v pesniški svet ter inovativnost zbirke. * Ampak jaz sem tako ali tako zmeden. Samo takrat nisem bil: zalival sem suhe rože, dokler niso zgorele. Veš kaj, če bi razstrelili ta planet, koliko manj enega kurčevega vrtenja, a?   Lari Gobec se je na odru prvi pridružil pesnik Blaž Iršič s svojo pesniško zbirko Parada heteroseksualcev, ki jo je izdala LUD Literatura. Že na začetku je kritičarka Iršičev pesniški izraz primerjala s Charlesom Bukowskim zaradi perverznosti v povezavi s hrepenenjem, a izpostavila, da je slovenski pesnik manj naturalističen od ameriškega, kasneje pa je Iršičevo poezijo primerjala celo z Danetom Zajcem, saj je pri obeh pesnikih prepoznala podobno atmosfero. V utemeljitvi izbire Parade heteroseksualcev je Gobec izpostavila bizarnost, obešenjaškost, odmik od ustaljenih načinov izražanja in to, da je lirski svet izpraznjen smisla – od tod najbrž asociacija z Zajcem –, a je opozorila, da je šibkost zbirke v izjavnosti pesmi, znotraj katerih gre za nizanje in ne razvoj misli. Iršič je v pogovoru povedal, da piše intuitivno in brez načrta. Prepušča se naključjem in toku misli. Pesnjenje je zanj odkrivanje prostorov, za katere nismo vedeli, da obstajajo. K
Vesna Liponik: »Mi smo že tu. Pasje truplo že visi«

Vesna Liponik: »Mi smo že tu. Pasje truplo že visi«

Airbeletrina, 17. september ― Pesnica, mlada raziskovalka na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU in še kaj, Vesna Liponik, se je po petih mesecih študijske izmenjave v programu Fulbrightovih štipendij za doktorske študente_ke vrnila iz ZDA. Namesto poseganja zgolj po teoriji Vesna sistemska vprašanja razgalja in ponazarja prek na videz drobnih, vsakdanjih primerov in dogodkov. To so tisti momenti, ki morda na prvi pogled ne izstopajo, a bi zaradi svoje izjemne povednosti in družbene teže vsekakor morali. Njena drža pri tem ostaja globoko intersekcionalno kritična; njena analiza zatiranja in izkoriščanja namreč sega daleč onkraj zgolj naše vrste, torej onkraj antropocentričnega pogleda na človeka, in odpira prepotrebna vprašanja o našem odnosu do nečloveških živali in okolja. Vesna Liponik prinaša sveže, a hkrati izostrene premisleke o sodobni družbeni realnosti; njeno pripovedovanje pa skozi celoten pogovor ostaja izjemno angažirano, nepopustljivo in polno živega naboja. Vesna, za vami je pet mesecev življenja v ZDA, kjer ste bili kot prejemnica Fulbrightove štipendije. Če začneva na akademski ravni: kaj je prva stvar, ki vas je tam presenetila v smislu delovanja fakultet, pa je v slovenskem prostoru praktično nepredstavljiva ali nemogoča? Vesna: Ne ravno nepredstavljivo, saj se razkoraki med državami v zadnjem času malo brišejo, ampak naj začnem pri Atlanti, kjer sem bila, torej na Emory University. Emory je ena bolj znanih univerz na jugu, ena od t. i. New Ivies, Atlanta pa je eno največjih mest na jugu ZDA in glavno mesto zvezne države Georgia. Torej, Atlanta in vse njene večje institucije, med njimi tudi Emory, pa na primer National Center for Civil and Human Rights ter High Museum of Art, neke vrste jugovzhodna različica MoME – vse to ne bi obstajalo brez Coca-Cole. To mi je bila ena najbolj pomenljivih realizacij, razsežnosti so res nepredstavljive. Na primer sredi študentskega kampusa je, kot po navadi, osrednja zelenica, ki ima obliko steklenice Coca-Cole.

Cvetoče trnje

KUD Logos, 16. september ― Kadar solza se utrne Moja čud nemirna popotuje prek poljan življenja, rada zre v Luč — nima lepšega hotenja. Ravnanj pametnih, nespametnih za seboj sledove riše, izogiba se prepadom, napreduje višje, višje. Kadar solza se utrne in me stke z Gospodom, sveto čutenje mi v spomin povrne: v dar sem Njemu, vred z mojim ljubim Prispevek Cvetoče trnje je bil najprej objavljen na KUD Logos.

Mahlerjeva Šesta, brez olepšav

Airbeletrina, 16. september ― Letošnji Festival Ljubljana je Mahlerjance pogostil s tremi izvedbami njegovih simfonij. Na Prvo in Drugo simfonijo sem se že odzval z dvema pozitivnima kritikama, vendar lahko z gotovostjo rečem, da je Mahlerjeva »tragična« Šesta v izvedbi Državne kapele iz Dresdna in pod taktirko Daniela Gattija 7. septembra predstavljala enega izmed interpretativnih vrhuncev letošnjega festivala, ki nam bo še dolgo ostal v spominu. Suverenost Gattija na področju Mahlerjeve glasbe se je nakazala že pred samim začetkom koncerta, saj dirigenta na odru ni pričakalo stojalo za partituro. Celotno uro in pol dolgo simfonijo je Gatti dirigiral povsem po spominu! Še pomembnejši dosežek pa je bila izredno premišljena interpretacija, ki je dosledno sledila vsem Mahlerjevim napotkom v partituri in zahtevam samega glasbenega materiala; tudi na mestih, kjer ga marsikateri dirigent poskuša »omehčati«. Tako se druga tema prvega stavka v Gattijevi interpretaciji ni spremenila v preprosto ljubezensko temo, saj sta se v njej ohranila in še dodatno izpostavila ves kič naslojenih melodij in prekomerna, na mestih skoraj parodična poznoromantična orkestracija. Ta dvoumnost je dosegla vrhunec v navidez zmagoslavnem zaključku stavka, ko je bila »ljubka« melodija druge teme zaigrana z vso silo in nasiljem prve. Pavke in trobila so na trenutke poteptale preostali orkester ter sredi zmagoslavja druge teme ljubezen prikazale »kot da bi bila korakajoča vojska«, v besedah kritika Alexa Rossa. Prav v tem, da se dirigent ni bal značaj glasbenega materiala izpeljati do konca, se je izrazila njegova prava pomenska razsežnost. Žal pa druga tema ni doživela oddiha niti v osrednji pastoralni epizodi, kjer se znebi vsega kiča in končno nastopi v iskreni obliki: nekoliko prehiter tempo je tudi tam ohranil njen nervozni značaj. Tako se druga tema prvega stavka v Gattijevi interpretaciji ni spremenila v preprosto ljubezensko temo, saj sta se v njej ohranila in še dodatno izpostavila ves kič na

Razpis za najboljši literarni prvenec

Društvo slovenskih pisateljev, 16. september ― Spoštovane založnice in založniki, med pomembnimi dogodki Slovenskega knjižnega sejma je tudi podelitev nagrade za najboljši literarni prvenec, ki jo Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev Slovenije skupaj z Društvom slovenskih pisateljev vsako leto podeljuje na knjižnem sejmu. Nagrada je priznanje za najboljše prvo izdano leposlovno delo posameznega avtorja oziroma avtorice, ki je dostopno javnosti, in izpostavlja nove literarne glasove ter njihovo ustvarjalnost. Založbe in samozaložnike, ki so v obdobju od 13. oktobra 2025 do 13. oktobra 2026 izdali oziroma bodo izdali prvo literarno delo avtorja ali avtorice s področja proze, poezije ali drame, vabimo, da svoje predloge prijavite na razpis. Razpis za nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši literarni prvenec 2026 je objavljen na spletni strani Slovenskega knjižnega sejma. Rok za oddajo predlogov je najkasneje do 14. oktobra 2026. Vabimo vas, da s prijavo na razpis podprete nove literarne glasove in prispevate k prepoznavanju kakovostnih prvih del, ki bogatijo slovenski knjižni prostor. Ekipa knjižnega sejma

Ko glasba spregovori sama zase

Airbeletrina, 16. september ― Mahlerjeva Simfonija št. 2 je bila ob premieri opremljena z obsežnim programom, ki je poslušalcem narekoval, naj njen potek spremljajo kot zgodbo o »vstajenju«. V prvem stavku se znajdemo pred grobom ljubljene osebe, ob čemer se v nas porajajo eksistencialna vprašanja o pomenu življenja in smrti. Do finala nas nato ločijo še trije »intermezzi«, ki nas vodijo od spominov na umrlega in prikaza nesmiselnosti življenja do vzklika k Bogu v četrtem stavku. Zadnji, dobre pol ure dolgi stavek nas ponovno sooči z vprašanji in stiskami prejšnjih stavkov, preden nas skupaj z zborom in dvema solistoma popelje do vstajenja v vseobsegajoči ljubezni. Kljub natančnosti programa pa ga je Mahler, kot je bilo zanj značilno, kasneje umaknil s koncertnih listov in vztrajal, da lahko glasba spregovori že sama zase. Izvedba Londonskega simfoničnega orkestra, Državnega zbora iz Kaunasa, solistk Marie Bengtsson in Noe Beinart ter dirigenta Antonia Pappana v okviru 74. Festivala Ljubljana 3. septembra 2026 je to Mahlerjevo odločitev v celoti potrdila. Londonski simfoniki se seveda uvrščajo v sam svetovni vrh orkestrov, kar se je jasno pokazalo tudi na pričujočem koncertu. Izkazali so popoln nadzor nad dinamiko, zvočnimi barvami in najsubtilnejšimi orkestralnimi učinki. Najmogočnejši vrhunci so bili obenem siloviti in povsem uravnoteženi. Tudi podvajanje instrumentov ni nikoli zvenelo kot preprosto združevanje glasov: posamezni instrumenti so iz zvočne mase nenehno stopali v ospredje in se vanjo vračali, s čimer se je barva melodije subtilno spreminjala in ji dajala vselej nekoliko drugačen značaj. Posrečena je bila tudi postavitev orkestra, pri kateri so druge violine stale na desni strani dirigenta, medtem ko so bile prve na levi. Takšna postavitev, danes precej manj običajna, je izvajalcem omogočila izrazito prostorsko razporeditev zvoka oziroma nekakšen »stereo učinek«, pri katerem so se melodije lahko prenašale z ene strani odra na drugo. Posrečena je bila tudi post
še novic