Airbeletrina, 25. september ― Pakistansko-britanski pisatelj, dramatik, esejist, scenarist in režiser Hanif Kureishi je eno najpomembnejših imen sodobne britanske proze. Rojen je bil leta 1954 očetu pakistanskih korenin iz južnoindijskega Madrasa (danes Chennai), od koder se je večina članov njegove družine po delitvi Indije leta 1947 preselila v Pakistan, in britanski materi. Potem ko je v zgodnjih dvajsetih pod psevdonimoma Antonia French in Karim objavljal pornografsko literaturo, se je kmalu pričel profilirati kot pronicljivi in kritični opazovalec sodobne britanske družbe. V romanih, kratkih zgodbah, esejih, dramah in scenarijih najpogosteje obravnava postkolonialne teme in britanske kulturne identitete. Njegova ostra, kontroverzna, cinična in humorna pisava problematizira rasizem, nacionalizem, islamski fanatizem, imigracije, socialno neenakost, položaj manjšin in žensk v družbi, spolno usmerjenost in ljubezensko-erotične odnose. Najprivlačnejši dogajalni prostor njegove pisave je London s svojimi primestji, še posebej vzhodnolondonsko predmestje Bromley, v katerem je bil rojen in v njem odraščal. Hanif Kureishi: Sesutje: spomini – o izgubi, starševstvu in potovanju k upanju ter ljubezni / Prevedel Andrej E. Skubic. Ljubljana: UMco, 2026 (zbirka Odkrito). Njegov sloviti romaneskni prvenec Buda iz predmestja (1990, slov. prev. 1999) je prejemnik nagrade Whitbread, prirejen je bil v BBC-jevo televizijsko serijo z glasbeno podlago Davida Bowieja, leta 1991 je po avtorjevi scenaristični priredbi in režiji izšel kot celovečerni film z naslovom London Kills Me, nedavno priredbo romana pa je zagrešil Royal Shakespeare Company. Scenarij za film Stephena Frearsa Moja čudovita pralnica (1996) o pakistansko-britanskem gejevskem dečku, ki odrašča v Londonu 80. let, mu je prinesel nominacijo za oskarja. Razen Bude so v slovenščino prevedeni še romani Intimnost (prev. 1999), Črni album (1999), Nekaj ti moram povedati (2009), Zadnja beseda (2016) in Ničla (2000), zbirke kratk

Airbeletrina, 24. september ― Med 17. in 20. septembrom je v Radovljici potekal festival Pranger, festival kritike, prevoda in branja poezije, na katerem so že 23. leto kritičarke_ki debatirali o zanje najbolj zgovornih pesniških knjigah tega leta. Knjige so letos izbirali Varja Balžarolsky Antić, Majda Travnik Vode in Vid Bešter. Med njimi in občinstvom se je v festivalskih dneh razvila debata o temeljih poezije in morebitnih novih usmeritvah slovenske pesniške produkcije. Prvega festivalskega dne so serijo kritiških razprav odprle_i z zbirko Francija Novaka Zgodbe o tebi. Knjigo je izbrala Majda Travnik Vode, ki je spregovorila o njeni rahločutnosti in dramatičnosti, s katerima je pesnik razpoloženje stopnjeval vse do ekstatičnosti. Izstopajoče so se ji zdele tudi pripovedne pesmi o bližnjih, ki jih zaznamujeta premišljenost in razvojno-razpletna zasnovanost. Kritičarka je omenila tudi nekatere slogovne in formalne značilnosti pesmi, med njimi denimo enjambement, njene premisleke o tem pa je nadaljeval predvsem Vid Bešter. Opazil je namreč napetost med formo in vsebino, saj je forma nadvse urejena in stalna. Medtem ko je forma tradicionalnejša, se pesmi tematsko posvečajo predvsem vsakdanjiku, ki zapada v krizo in izgublja svoj temelj. Varja Balžarolsky Antić je o vsakdanjiku spregovorila predvsem kot o odtujenem, izpostavila pa je tudi nekatera prevladujoča tematska osišča zbirke Zgodbe o tebi, kot so denimo bolečina, travme in transgeneracijski odnosi. Zdelo se ji je tudi, da je v pesmih nekaj neizrečenega, zastrtega, kar je potrdila tudi prevajalka izbranih pesniških zbirk v slovaščino Stanka Chrobáková Repar. Balžarolsky Antić je imela nekaj pomislekov glede zadnjega dela zbirke, kjer je zaznala ponovljivost nekaterih pesmi in izgubo fokusa. Franci Novak se je nato odzval in omenil, da je imel sam pomisleke glede izbrane pesniške oblike in da bi lahko potencialno izpadel sentimentalno, nazadnje pa je komentiral, da bi kakšno pesem morda lahko celo izključil.