Novice

literatura

Punce s terena

Airbeletrina, 19. september ― V ljudi, ki mi poklanjajo “točne” knjige, se lahko zaljubim.   Letos mineva sto let, odkar je Virginia Woolf pri dvainštiridesetih napisala svoj esej On being ill. Objavljen je bil januarja 1926 in v slovenščini še ni dočakal svojega prevoda. Jaz sem ga v dar dobila prejšnji mesec. V njem ugotavlja, kako zelo je bolezen v njenem času v literaturi zapostavljena. Oziroma da nikoli ne dobi osrednjega mesta, ni obravnavana kot resna tema in je zgolj banalen privesek tega, kar imenujemo življenje. Je nadležna motnja umsko in telesno zaposlenega človeka ter mu preprečuje normalno opravljati vse, kar pač je za opravit, med drugim tudi producirati umetnost. Ugotavlja, da se toliko književnih del posveča seciranju in introspekciji tematik, kot so na primer vojna, ljubezen in umetnost sama, večinoma pa se zaobide možnost pisanja o tem, kako je bit bolana. Kako je občutiti na primer gripo, glavobol ali malodušje, kaj prineseta izolacija ter osamljenost v bolezni in do kakšnih spoznanj ter uvidov v življenje nas lahko privedeta bolezen ali v nekaterih primerih celo bližina smrti. Razmišlja pa še o tem, kako nam v literaturi manjka izražanja o občutjih bolnega telesa samega. Kajti za ljubezenska stanja najdemo presežno število vrhunskih besedil; zgodb, metafor in opisov, s katerimi se lahko kot zaljubljenke poistovetimo (za primer navede en Shakespearjev sonet), medtem ko za občutje migrene ali gripe ni na voljo ravno morja poezije ali proze. Takšne, ki bi, seveda, presegala poenostavljanje, bornost in klišeje. (Uf. Malce se počutim kot dijaški.net s kratkimi obnovami romanov za domače branje, ampak jebiga, včasih se za razumevanje poante potrebuje eno dozo konteksta, izhodišč in referenčnega prostora.)   Woolf je punca s terena.   Kajti ni naključje, da je omenjeni esej napisala prav v času, ko je bila prikovana na posteljo, v svojo sobo, in sicer med okrevanjem po hujšem živčnem zlomu. Pa tudi sicer se je pisateljica tekom svojega življenja spopadala s

Počasi se slabšajoče dobe

Airbeletrina, 19. september ― V torek, 15. septembra, je v Centru arhitekture Slovenije, v prostorih, ki smo jih nedavno poznali kot Trubarjevo hišo literature, potekala »konceptualna razprava« z naslovom Poezija in železo. Razpravljala sta arhitekt Aleš Gabrijelčič in literarna zgodovinarka Irena Novak Popov, pogovor je moderirala Ana Svetel. Dogodek je bil predzadnji v seriji ljubljanskega dela Festivala Pranger. Ta je bil od ustanovitve leta 2004 najtesneje povezan z Rogaško Slatino, leta 2025 pa se je delno preselil na Gorenjsko, v Radovljico in Kranj, košček Slovenije, kjer so, kot piše Janko Rožič, »nekdaj v starih fužinah talili rudo in kovali tudi noriško železo«. Od tod, na račun dolge železarske zgodovine tega območja, ki se predvsem prek Žige Zoisa neposredno vklaplja v zgodovino slovenske literature, izvira ideja za temo debate, ki je obenem tudi krovna tema letošnjega festivala.* Razpravljala sta arhitekt Aleš Gabrijelčič in literarna zgodovinarka Irena Novak Popov, pogovor je moderirala Ana Svetel. Kot je razvidno iz Rožičevega spremnega eseja in kot je postalo jasno že ob uvodnih razmislekih povabljenih strokovnjakov, je železo tako pomemben del zgodovine ne samo slovenstva, ampak tudi človeštva, da o njem, bodisi v kontekstu arhitekture bodisi poezije, ni težko povedati skoraj preveč. Namesto da bi zgolj neposredno povzel izhodiščni refleksiji, izmenjavo, ki jima je sledila, in intervencije iz publike, se mi zdi smiselno, da tole poročilo ujame tudi tisto, česar mogoče ne bi ujela sama transkripcija pogovora. Bolj kot soočenje dveh ved se mi je debata zdela kot soočenje dveh raziskovalcev s svojima vedama. Ne zato, ker bi se s temo zelo mučila ali ker bi se slabo odrezala, daleč od tega, temveč zato, ker se je zdelo, da se vsak bori s precej enostransko (in različnosmerno) konotiranostjo železa v predmetu svojega raziskovanja. To me je, četudi gre morda za malce tendenciozno »branje« pogovora, najbolj zabavalo. Razprava je na prvi pogled potrdila razkorak med

Umrl je Štefan Remic

Društvo slovenskih pisateljev, 18. september ―  V torek, 15. septembra 2026, je umrl član DSP, pesnik in slikar Štefan Remic. Proti koncu leta 2025 je objavil zadnjo zbirko, antologijski izbor pesmi v zbirki z naslovom Slaba novica, ki je izšla pri Zavodu Proantika v Radovljici. Slovo od njega bo na pokopališču v Šenčurju v torek, 22. septembra 2026 ob 15. uri.
Zgodbe o mizoginiji

Zgodbe o mizoginiji

Airbeletrina, 18. september ― Sodobna irska pisateljica Claire Keegan je ena najbolj priljubljenih, prevajanih in nagrajevanih irskih avtoric kratke proze. Za vrhunsko stilistko in pretanjeno poznavalko človeške psihe so značilni izčiščenost, zgoščenost, jedrnatost, odsotnost vsakršnega patosa in pogled, ki z majhnimi, obrobnimi dogodki izpiše ključne poudarke, s katerimi pripoved spelje v povsem drugo smer. Gre za značilni mcgahernovski literarni prijem, pri katerem namesto avtorice bralec ob zapisanem in nezapisanem, skozi tišine, premolke in drobne namige razbira ključne, prelomne dogodke in s tem smisel zgodbe. »Bolj me zanima, kako deluje branje, kot pa biti pisatelj,« je povedala Keegan. »To je tisto, česar se poskušam naučiti sama ali deliti s svojimi študenti.« Kritiki pisateljico, katere najljubši avtorji so Joyce, Synge, Yeats in McGahern, razen s slednjim primerjajo tudi z R. Carverjem in A. P. Čehovom. The New York Times jo uvršča med »najspretnejše mojstre kratke proze«. Claire Keegan: V zadnjem trenutku: zgodbe o ženskah in moških / Prevedla Jerca Kos. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2026 (Zbirka Skratka). Claire Keegan, ki je leta 2009 v ciklu Literarne identitete Evrope gostovala v Ljubljani, živi in ustvarja na jugovzhodnem irskem podeželju, kjer se je kot najmlajša izmed šestih otrok leta 1968 rodila v katoliški družini. Domovino je prvič zapustila pri sedemnajstih letih, v času, ko so Irsko zaradi ekonomskih in restriktivnih družbenih razmer zapuščali številni mladi. Kot je povedala, je bil osrednji razlog njenega odhoda leta 1986 mizoginija in z njo povezana jeza, ker so jo v lastni državi zaradi spola obravnavali kot državljana druge vrste. Na Loyolovi univerzi v New Orleansu je študirala angleško književnost in politične znanosti ter po diplomi pridobila magisterija iz kreativnega pisanja na Univerzi v Cardiffu in filozofije na dublinskem Trinity Collegu. Poleg pisanja poučuje kreativno pisanje, od leta 2008 je članica Aosdáne, irske akademije umet

Tri eksistence ujetega lirskega subjekta

Airbeletrina, 17. september ― Na prvem dogodku letošnjega 23. festivala Pranger, ki se je zgodil znotraj novega sklopa, imenovanega Pranger pred Prangerjem, smo prisluhnili pogovoru med kritičarko Laro Gobec in njenimi izbranimi pesniki Blažem Iršičem, Aljo Adam in Laro Božak. Pogovor je povezovala Hana Bujanović Kokot. Gostja kritičarka je za pogovor naredila osebni izbor treh najboljših pesniških zbirk lanskega leta in se o njih pogovarjala z avtorji ter za vsako od pesniških zbirk podala tudi utemeljitev. Pranger pred Prangerjem namreč odpira priložnost izbranemu mlademu kritiku, da se izrazi tudi v sklopu festivala z več kot dvajsetletno tradicijo. Kriteriji, ki jih je Gobec naštela kot vodila za oblikovanje izbora, so vključevali formo, podobje, tematsko zasnovo in umeščanje lirskega subjekta v pesniški svet ter inovativnost zbirke. * Ampak jaz sem tako ali tako zmeden. Samo takrat nisem bil: zalival sem suhe rože, dokler niso zgorele. Veš kaj, če bi razstrelili ta planet, koliko manj enega kurčevega vrtenja, a?   Lari Gobec se je na odru prvi pridružil pesnik Blaž Iršič s svojo pesniško zbirko Parada heteroseksualcev, ki jo je izdala LUD Literatura. Že na začetku je kritičarka Iršičev pesniški izraz primerjala s Charlesom Bukowskim zaradi perverznosti v povezavi s hrepenenjem, a izpostavila, da je slovenski pesnik manj naturalističen od ameriškega, kasneje pa je Iršičevo poezijo primerjala celo z Danetom Zajcem, saj je pri obeh pesnikih prepoznala podobno atmosfero. V utemeljitvi izbire Parade heteroseksualcev je Gobec izpostavila bizarnost, obešenjaškost, odmik od ustaljenih načinov izražanja in to, da je lirski svet izpraznjen smisla – od tod najbrž asociacija z Zajcem –, a je opozorila, da je šibkost zbirke v izjavnosti pesmi, znotraj katerih gre za nizanje in ne razvoj misli. Iršič je v pogovoru povedal, da piše intuitivno in brez načrta. Prepušča se naključjem in toku misli. Pesnjenje je zanj odkrivanje prostorov, za katere nismo vedeli, da obstajajo. K
Vesna Liponik: »Mi smo že tu. Pasje truplo že visi«

Vesna Liponik: »Mi smo že tu. Pasje truplo že visi«

Airbeletrina, 17. september ― Pesnica, mlada raziskovalka na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU in še kaj, Vesna Liponik, se je po petih mesecih študijske izmenjave v programu Fulbrightovih štipendij za doktorske študente_ke vrnila iz ZDA. Namesto poseganja zgolj po teoriji Vesna sistemska vprašanja razgalja in ponazarja prek na videz drobnih, vsakdanjih primerov in dogodkov. To so tisti momenti, ki morda na prvi pogled ne izstopajo, a bi zaradi svoje izjemne povednosti in družbene teže vsekakor morali. Njena drža pri tem ostaja globoko intersekcionalno kritična; njena analiza zatiranja in izkoriščanja namreč sega daleč onkraj zgolj naše vrste, torej onkraj antropocentričnega pogleda na človeka, in odpira prepotrebna vprašanja o našem odnosu do nečloveških živali in okolja. Vesna Liponik prinaša sveže, a hkrati izostrene premisleke o sodobni družbeni realnosti; njeno pripovedovanje pa skozi celoten pogovor ostaja izjemno angažirano, nepopustljivo in polno živega naboja. Vesna, za vami je pet mesecev življenja v ZDA, kjer ste bili kot prejemnica Fulbrightove štipendije. Če začneva na akademski ravni: kaj je prva stvar, ki vas je tam presenetila v smislu delovanja fakultet, pa je v slovenskem prostoru praktično nepredstavljiva ali nemogoča? Vesna: Ne ravno nepredstavljivo, saj se razkoraki med državami v zadnjem času malo brišejo, ampak naj začnem pri Atlanti, kjer sem bila, torej na Emory University. Emory je ena bolj znanih univerz na jugu, ena od t. i. New Ivies, Atlanta pa je eno največjih mest na jugu ZDA in glavno mesto zvezne države Georgia. Torej, Atlanta in vse njene večje institucije, med njimi tudi Emory, pa na primer National Center for Civil and Human Rights ter High Museum of Art, neke vrste jugovzhodna različica MoME – vse to ne bi obstajalo brez Coca-Cole. To mi je bila ena najbolj pomenljivih realizacij, razsežnosti so res nepredstavljive. Na primer sredi študentskega kampusa je, kot po navadi, osrednja zelenica, ki ima obliko steklenice Coca-Cole.

Cvetoče trnje

KUD Logos, 16. september ― Kadar solza se utrne Moja čud nemirna popotuje prek poljan življenja, rada zre v Luč — nima lepšega hotenja. Ravnanj pametnih, nespametnih za seboj sledove riše, izogiba se prepadom, napreduje višje, višje. Kadar solza se utrne in me stke z Gospodom, sveto čutenje mi v spomin povrne: v dar sem Njemu, vred z mojim ljubim Prispevek Cvetoče trnje je bil najprej objavljen na KUD Logos.

Mahlerjeva Šesta, brez olepšav

Airbeletrina, 16. september ― Letošnji Festival Ljubljana je Mahlerjance pogostil s tremi izvedbami njegovih simfonij. Na Prvo in Drugo simfonijo sem se že odzval z dvema pozitivnima kritikama, vendar lahko z gotovostjo rečem, da je Mahlerjeva »tragična« Šesta v izvedbi Državne kapele iz Dresdna in pod taktirko Daniela Gattija 7. septembra predstavljala enega izmed interpretativnih vrhuncev letošnjega festivala, ki nam bo še dolgo ostal v spominu. Suverenost Gattija na področju Mahlerjeve glasbe se je nakazala že pred samim začetkom koncerta, saj dirigenta na odru ni pričakalo stojalo za partituro. Celotno uro in pol dolgo simfonijo je Gatti dirigiral povsem po spominu! Še pomembnejši dosežek pa je bila izredno premišljena interpretacija, ki je dosledno sledila vsem Mahlerjevim napotkom v partituri in zahtevam samega glasbenega materiala; tudi na mestih, kjer ga marsikateri dirigent poskuša »omehčati«. Tako se druga tema prvega stavka v Gattijevi interpretaciji ni spremenila v preprosto ljubezensko temo, saj sta se v njej ohranila in še dodatno izpostavila ves kič naslojenih melodij in prekomerna, na mestih skoraj parodična poznoromantična orkestracija. Ta dvoumnost je dosegla vrhunec v navidez zmagoslavnem zaključku stavka, ko je bila »ljubka« melodija druge teme zaigrana z vso silo in nasiljem prve. Pavke in trobila so na trenutke poteptale preostali orkester ter sredi zmagoslavja druge teme ljubezen prikazale »kot da bi bila korakajoča vojska«, v besedah kritika Alexa Rossa. Prav v tem, da se dirigent ni bal značaj glasbenega materiala izpeljati do konca, se je izrazila njegova prava pomenska razsežnost. Žal pa druga tema ni doživela oddiha niti v osrednji pastoralni epizodi, kjer se znebi vsega kiča in končno nastopi v iskreni obliki: nekoliko prehiter tempo je tudi tam ohranil njen nervozni značaj. Tako se druga tema prvega stavka v Gattijevi interpretaciji ni spremenila v preprosto ljubezensko temo, saj sta se v njej ohranila in še dodatno izpostavila ves kič na

Razpis za najboljši literarni prvenec

Društvo slovenskih pisateljev, 16. september ― Spoštovane založnice in založniki, med pomembnimi dogodki Slovenskega knjižnega sejma je tudi podelitev nagrade za najboljši literarni prvenec, ki jo Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev Slovenije skupaj z Društvom slovenskih pisateljev vsako leto podeljuje na knjižnem sejmu. Nagrada je priznanje za najboljše prvo izdano leposlovno delo posameznega avtorja oziroma avtorice, ki je dostopno javnosti, in izpostavlja nove literarne glasove ter njihovo ustvarjalnost. Založbe in samozaložnike, ki so v obdobju od 13. oktobra 2025 do 13. oktobra 2026 izdali oziroma bodo izdali prvo literarno delo avtorja ali avtorice s področja proze, poezije ali drame, vabimo, da svoje predloge prijavite na razpis. Razpis za nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši literarni prvenec 2026 je objavljen na spletni strani Slovenskega knjižnega sejma. Rok za oddajo predlogov je najkasneje do 14. oktobra 2026. Vabimo vas, da s prijavo na razpis podprete nove literarne glasove in prispevate k prepoznavanju kakovostnih prvih del, ki bogatijo slovenski knjižni prostor. Ekipa knjižnega sejma

Ko glasba spregovori sama zase

Airbeletrina, 16. september ― Mahlerjeva Simfonija št. 2 je bila ob premieri opremljena z obsežnim programom, ki je poslušalcem narekoval, naj njen potek spremljajo kot zgodbo o »vstajenju«. V prvem stavku se znajdemo pred grobom ljubljene osebe, ob čemer se v nas porajajo eksistencialna vprašanja o pomenu življenja in smrti. Do finala nas nato ločijo še trije »intermezzi«, ki nas vodijo od spominov na umrlega in prikaza nesmiselnosti življenja do vzklika k Bogu v četrtem stavku. Zadnji, dobre pol ure dolgi stavek nas ponovno sooči z vprašanji in stiskami prejšnjih stavkov, preden nas skupaj z zborom in dvema solistoma popelje do vstajenja v vseobsegajoči ljubezni. Kljub natančnosti programa pa ga je Mahler, kot je bilo zanj značilno, kasneje umaknil s koncertnih listov in vztrajal, da lahko glasba spregovori že sama zase. Izvedba Londonskega simfoničnega orkestra, Državnega zbora iz Kaunasa, solistk Marie Bengtsson in Noe Beinart ter dirigenta Antonia Pappana v okviru 74. Festivala Ljubljana 3. septembra 2026 je to Mahlerjevo odločitev v celoti potrdila. Londonski simfoniki se seveda uvrščajo v sam svetovni vrh orkestrov, kar se je jasno pokazalo tudi na pričujočem koncertu. Izkazali so popoln nadzor nad dinamiko, zvočnimi barvami in najsubtilnejšimi orkestralnimi učinki. Najmogočnejši vrhunci so bili obenem siloviti in povsem uravnoteženi. Tudi podvajanje instrumentov ni nikoli zvenelo kot preprosto združevanje glasov: posamezni instrumenti so iz zvočne mase nenehno stopali v ospredje in se vanjo vračali, s čimer se je barva melodije subtilno spreminjala in ji dajala vselej nekoliko drugačen značaj. Posrečena je bila tudi postavitev orkestra, pri kateri so druge violine stale na desni strani dirigenta, medtem ko so bile prve na levi. Takšna postavitev, danes precej manj običajna, je izvajalcem omogočila izrazito prostorsko razporeditev zvoka oziroma nekakšen »stereo učinek«, pri katerem so se melodije lahko prenašale z ene strani odra na drugo. Posrečena je bila tudi post
še novic