Airbeletrina, 8. oktober ― (Bubz referira na prsi. Avtorica uporablja izraz bubz, da opiše “prsi” pri trans ženskah, za razliko od “prsi” kot dela telesa pri cis ženskah.) Foto: Kássia Melo (Pexels) Povedala sem mami, da bom imela operacijo povečanja prsi. Takoj je rekla: – »Zakaj bi to rabila?« Hotela sem reči: – »Ker sem trans ženska in mi je disforično živeti v telesu starejše ženske z dojkami 12-letne punce.« Ampak sem vedela, da ne bo štekala. Zato sem samo rekla: – »Se spomniš, kaj mi je rekla Zarja? Lastna sestra mi je rekla, da me ne more sklanjati po žensko, dokler nimam prsi.« – »Ne poslušaj je. Zakaj si tako občutljiva na to, kar drugi mislijo?« Saj res. Zakaj bi jaz, trans ženska, ki trdi, da je »naravna« ženska takšna, kot je, čutila potrebo, da prilagodim svoje telo? Mogoče prav zato, ker drugi ne morejo gledati čez esencialističen pogled na ženskost. Zakaj bi rabila »korekcijo« prsi, kot piše na izvidu, če verjamem, da sem ženska ne glede na obliko svojega telesa? Ne prepoznam se v tropu »rojena v napačnem telesu«. Nič ni narobe z mojim telesom. Zakaj bi potem rabila »korigirati« del svojega telesa? Zakaj bi plačala toliko denarja, da opravim »zdravstveno nepotreben« poseg, si vtaknem tuj predmet v telo, če verjamem, da sem »naravna«/»prava«/»biološka« ženska ne glede na spol, pripisan ob rojstvu, ali na izgled telesa? Moja mati, bistra psihologinja, doda: – »Ali si to želiš zaradi drugih? Ali zase?« Pomislim. V mojem primeru oboje. Ampak mislim, da primarno to delam zaradi drugih. Definitivno je eden od razlogov za poseg, da bi mi ljudje nedvomno verjeli, ko rečem, da sem ženska. Idealno, da »izgledam« dovolj podobna cisspolnim ženskam, tako da se mi ni treba »dokazovati« kot ženska. Jebiga. Z bubzi sem en korak bližje popolnemu Bogu binarnosti. Racionalno se ne strinjam s to vizijo ženskosti, ki je definirana skozi določene organe in sposobnost rojevanja. Verjamem, da je ženska družbeni koncept, ki postane sporen, kadar ga utemelji

Airbeletrina, 7. oktober ― V razmiku nekaj dni sem gledala dve predstavi o vojni, ki se ji približujeta z nasprotnih strani časa. Vozel v režiji Žige Divjaka in izvedbi kolektiva Igralke nastaja v trenutku ponovnega evropskega oboroževanja in vojno zaznava kot možnost prihodnosti, katere obrisi so že prisotni v sedanjosti. Granatiranje Dina Pešuta v režiji Alena Jelena se vrača k vojni, ki se je zgodovinsko že končala, vendar njene posledice vztrajajo desetletja pozneje. Prva predstava se sprašuje, kako prepoznati katastrofo, preden se zgodi, druga, kako živeti po njej. Toda zanimivejše od tega časovnega nasprotja je, da iz njega izhajata dva zelo različna načina organiziranja gledališkega materiala. Nobena od predstav vojne namreč neposredno ne uprizarja. Obe se izogibata njenemu spektaklu, obe dajeta prednost pripovedovanju pred dramsko akcijo, telesa nastopajočih pa večinoma zadržujeta v relativni statičnosti. Toda iz sorodnih izhodišč razvijeta skoraj nasprotni uprizoritveni strategiji. Vozel svet, o katerem govori, vztrajno materializira: razprši ga med dokumentarno gradivo, predmete, zvok, svetlobo, prostor, telesa in gledalce. Granatiranje ga, nasprotno, prazni. Dogodek umika v jezik, zvok in imaginacijo. Vozel tako pomen proizvaja z nalaganjem in povezovanjem materialov, Granatiranje pa pogosto prav z njihovim odtegovanjem – s tem, česar na odru ne pokaže. FOTO: Miranda Legović Krajine nasilja Žiga Divjak in kolektiv Igralke: Vozel. SML, 14. 9. 2026 Prostorska zasnova Vozla že na začetku preoblikuje običajno razmerje med gledalcem in odrom. Sredi dvorane je dvignjena pravokotna površina iz lesenih desk, na kateri se razprostira nekakšna opustošena krajina: naravno in človeško proizvedeno se v njej zraščata v podobo sveta, ki deluje hkrati kot ekosistem, ruševina in maketa (scenograf: Igor Vasilijev). Gledalci sedimo okoli nje v dveh vrstah, zato za dogajanjem ves čas vidimo tudi obraze ljudi na nasprotni strani. Politični material se ne pojavlja pred n