Airbeletrina, 17. oktober ― Oblečem si črtasto rdeče–belo majčko, ki jo nosim že deseto leto. Ena mojih ljubših je in lepo jo čuvam. Oblečem jo brez modrčka, ker vem, da se bom morala v gledališču na hitro strpat v kostum, korzetast bodi, v katerem nedrčka ne potrebujem. In tud drgač ga ne, za svoje male joškice, pogosto rečem. Oblečem majčko torej, vlečem jo čez prsni koš in začutim nekaj, čemur ne verjamem. Vsaj ne takoj. Tkanina na mojih bradavičkah proizvaja nežno draženje, skoraj bolečino. Pomislim: Ampak sej sem se samo poljubljala, noben me ni grizljal po nipljih zadnje dni. Z rokama sežem pod črtasto tkanino in preverjam občutek dotikanja po prsih. Ja, občutljive so in polnejše. Ne upam si pomislit, da gre za to, na kar si ne upam več pomislit.  ***   Za anoreksijo sem zbolela še kot najstnica, pri petnajstih, preden sem dobila prvo menstruacijo. To pomeni, da sem kar nekaj let živela s primarno amenorejo.   SLOVARČEK amenoreja: izostanek menstruacije. primarna: ko do petnajstega leta starosti menstruacije še ni sekundarna: ko že redna menstruacija izgine za vsaj tri do štiri zaporedne mesece in več KONEC SLOVARČKA   Amenoreja pa pomeni tudi škodo za kosti. Sploh med najstništvom. Zaradi kroničnega manka estrogena se lahko pojavi osteoporoza.   Moja takratna ginekologinja je torej, ko sem bila njena adolescentna pacientka z anoreksijo in amenorejo, predlagala zdravljenje s kontracepcijo, s tabletkami, ki bi mi zagotovile dovoljšen vnos hormonov v telo in sprožile menstruacijo. Kar je bila z današnje perspektive zgolj dobra, če ne že kar odlična, potuha mojim mehanizmom stradanja, kajti v resnici sem potrebovala hrano in psihoterapevtsko zdravljenje.   Kot najstnica dolgo nisem vedela, da krvavitev ob tabletkah sploh ni prava menstruacija in da te tabletke povzročajo cel kup stranskih zdravstvenih učinkov in problemov, med drugim v določenih primerih celo osteoporozo, in da s tem, ko dovajam umetno sintetizirane hormone, telo še bolj zaspi v proizvodnji

Airbeletrina, 16. oktober ― Med 22. septembrom in 20. oktobrom se bo v Sloveniji zvrstila kopica dogodkov festivala Razpoka, prvega slovenskega festivala prenove in trajnostnega bivanja, ki ga kurirata Ajda Bračič in Andraž Keršič. Na osrednjih festivalskih dnevih, 8. in 9. oktobra, so se v prostorih Muzeja arhitekture in oblikovanja odvijale delavnice, predavanja in pogovori, sama pa sem se udeležila pogovora Mesto pod soncem, kjer so svoja razmišljanja o Ljubljani delile_i konceptualni umetnik Danilo Milovanović, pisateljica in antropologinja Ana Svetel in arhitekt Matevž Čelik. Razpravo je odprl Danilo Milovanović, pri čemer se je osredotočil predvsem na primerjavo med Ljubljano pred desetimi leti in Ljubljano zdaj, pri čemer je mesto motril kot živ organizem. V tem času se je mesto namreč intenzivno obnavljalo, predvsem pa gentrificiralo in turistificiralo, zaradi česar je v njem vse manj napak, nedoslednosti, ki jih sicer išče in raziskuje kot vizualni umetnik. Med svojim predavanjem je predvajal tudi videomontažo, v kateri so bile predstavljene njegove umetniške prakse, polne praznih con, gradbenih jam in lukenj ter začasnih prostorov, ki dandanes zaradi prenove izginjajo. Prav tako je omenil, da je v Ljubljani vse manj alternativnih in neodvisnih prostorov, kot denimo Metelkova ali pa nekdanji Rog, mesto pa postaja uniformirano in se bliža statusu prestolnice z določenim kapitalskim potencialom. Obenem je v mestu vse manj premisleka o socialnih politikah, v zadnjih letih pa je tudi naraslo število brezdomcev. Poudaril je še svoje zanimanje za razliko med centrom in obrobjem, prav tako pa za tesnejše četrtne skupnosti, in pri tem povzel, da zaradi nadzora in varnosti v mestu marsikdaj izgubimo njegovo spontanost. Razpravo je odprl Danilo Milovanović, pri čemer se je osredotočil predvsem na primerjavo med Ljubljano pred desetimi leti in Ljubljano zdaj, pri čemer je mesto motril kot živ organizem. Ana Svetel je v svojem eseju predstavila predvsem mnogotere po