Radio Študent, 1. julij 2016 ― Avstralci The Avalanches po petnajstih letih z novim albumom. Dvojec Darkhouse Family z novim EPjem Solid Gold ni prav nič dark. Suff Daddy z mehkim albumom Birdsongs. Za konec malo spiritualnega jazza Garyja Bartza. Plejlista: 01 The Enforcers (K-Def & El Da Sensei) - Give You What You Need 01 Jon Phonics - Cheatin (ft. M9) 02 The Avalanches - The Wozard of Iz (feat. Danny Brown) 03 clipping. - Hot Fuck No Love (feat. Cakes da Killa & Maxi Wild) 04 Dj Shadow - The Sideshow (feat. Ernie Fresh) 05 Suff Daddy - Piano Joint 06 Darkhouse Family - Moda 07 Jay Kubes - version1 08 sumthin gunny - morning joint 09 SWARVY - Mirrors, Vol. 1 - 04 Sirabhorn 10 Neneh Cherry & The Thing - Golden Heart 11 Rainbow Family - Travellin Lady 12 Gary Bartz & NTU Troop - Mama's Soul  

Radio Študent, 1. julij 2016 ― Editions Mego, 2016   V tokratni Tolpi bumov obravnavamo album Too, že drugi dolgometražec, ki ga je pri čislani založbi Editions Mego v zadnjih dveh letih izdala švedska skladateljica Klara Lewis. Klara Lewis svoj način dela glasbe opisuje kot večinoma zbiranje in dekonstruiranje terenskih posnetkov, manipuliranje z njimi, rezanje na koščke in sestavljanje v nove celote. Ta tehnika se precej očitno odseva v končnem rezultatu, saj ta nekako res zveni kot kolaž, čeravno zelo homogen in koheziven. To še posebej velja za Too, ki ga sicer zaznamuje izrazito večplasten zvok, katerega zgornja ali prevladujoča plast pa je skoraj vedno ambientalna. Ob prodiranju globlje pa lahko v njem slišimo mnoge raznolike zvočne drobce, piske, vokalne delce in tudi odseke pogovorov ter petja. Vsi ti številni mikroelementi se subtilno združujejo v večinoma nesimetrične strukture in se kdaj pa kdaj pojavljajo tudi v različnih variacijah izpeljanih iz enotne podlage. Celoten album ni vidno razdeljen na skladbe in vseskozi teče kontinuirano oziroma je očitno namenjen takšnemu celostnemu poslušanju. Zvočne pokrajine albuma Too se raztezajo prek dramatičnih, občasno temačnih, celo grozečih, vendar na drugi strani kdaj tudi pomirjujočih vzdušij, ki se elegantno in neopazno pretakajo med seboj. Vendar pa v nasprotju z njenim prejšnjim albumom Ett in zlasti EP-jem Msuic, izdanem pri založbi Peder Mannerfelt Produktion, Too skoraj nikoli ne zaide na teritorij kakšnega beata ali celo nojza. Zato ga je verjetno najbolj smiselno gledati z vidika ambientalnega albuma, vendar pa tudi s tega gledišča predstavlja odstopanje, saj bi bilo kljub njegovi relativni neinvazivnosti preveč preprosto reči, da gre za 'easy listening'. Zvočne ekspedicije pod njegovim površjem so namreč resda subtilne, vendar pa zato toliko bolj nepričakovane in mestoma celo nemirno iščoče. Too si lahko predstavljamo kot nekakšno tapiserijo, stkano iz niti, vzetih iz določene zvočne realnosti – v tem primeru iz

Radio Študent, 1. julij 2016 ― Festival Lent, 29. 6. 2016   Koncert, ki ga je brazilska desetčlanska zasedba Bixiga 70 izvedla na odru minoritskega samostana na Lentu, je bil eden tistih, ki bi mu ustrezal opis z besedami eksplozija, bomba, izbruh in z drugimi prispodobami, ki opisujejo visoko raven energije, dobrih vibracij, prijetnega zvočnega valovanja in pozitivnih emocij, ki se lahko zgodijo pri izvajanju glasbe v živo. Pogoji so bili idealni. Šlo je za prvo srečanje med slovenskim občinstvom in bendom, torej, šlo je za novo poznanstvo za obe strani. Občinstvo, ki je bilo po domače pregovorno zadržano, je bilo vendar dovolj odprto, da je sprejelo in bendu vrnilo emocijo, ki jo je ta razdajal z odra. Nenazadnje pa smo Bixigo ujeli tudi v pravem trenutku. Trenutno se jim odpira svet in so dejansko eden izmed bendov tega trenutka – izjemno aktualni, vroči in lačni priložnosti, da lahko predstavijo svoje bujno znanje in veščine. Deset jih je – trije na tolkalih, trije s kitarami, pri čemer eden igra tudi klaviature in sintetizator, in štirje pihalci. Sleherni posameznik je izjemen, kot celota pa so neprebojni. Nimajo šefa. Njihova organizacija je horizontalna, četudi se godba, ki temelji na ritmu, najprej zanaša na tolkalce. In ti tolkalci so izvrstni. To, kar druži ta enkratni kolektiv is Sao Paola, je močna kolektivna zavest in želja, da s svojim tropskim afro-funk hip-hop gruvom zarokajo svet. Njihovo godbo sicer lahko opišemo na nešteto načinov, ta omamni talini lonec žanrov je namreč izjemno težko opredeliti, je pa njihov namen jasen – Bixiga 70 želijo občinstvo ponesti na višje ravni. Z neustavljivim zanosom in znanjem jim to tudi uspeva. Potek koncerta lahko razdelimo na tri dele. Prvi je bil spoznavni; bend ga je sicer gruval od prvega takta, saj so stroj, kot ga ne srečamo pogosto, občinstvo pa se je držalo sramežljivo. Ta uvodni del se je zaključil z dolgo solo točko tolkalcev, ki sta ostala sama na odru. V drugem delu se je lepo število obiskovalcev pridružilo bendu