Radio Študent, 7. maj 2015 ― Danes predstavljena knjiga je na recenzentskem lagerju že nekaj časa, tudi izdana je bila že prejšnje leto, vendar se nam je zdelo, da bi bilo z njeno predstavitvijo smiselno počakati na prve dni maja, na prve res sončne in tople dni, ko temperatura zemlje zraste nad deset stopinj in ko je vrtnar ali njivičar, njivski car, študentski, upokojenski, ali kateri koli drug, že do komolcev umazan od zemlje. V to rije kot Vorančevi Dihurji v požiralnik in že kar tradicionalno obdeluje zemljo; ne toliko, da jo obdeluje na tradicionalen način, temveč da je v njem nekaj, kar ga pač sili, da si umaže roke – vsaj tako se dozdeva temu prej omenjenemu vrtičkarju 21. stoletja. Na drugi strani pa plejada gruntarjev že orje in gnoji in seje tretirana semena – pa ne da bi bili apriori proti, tako pač je – in se bori za državne subvencije, kot vsak kmet tega ali onega časa, tega ali onega geografskega prostora, pa je še zmeraj odvisen predvsem od vremena, od hudournikov, od deleža sončnih dni, od dežja, torej od »narave« – da končno že vstopimo v to binarno dvojico, ki nam v debatah o kmetovanju vedno visi nad glavo. Masanobu Fukuoka, japonski uteleševalec permakulturnih praks, ki so s tovrstnim imenom pravzaprav pričele obstajati šele na Zahodu v sedemdesetih, je svoj način kmetovanja naslonil na preučevanje tradicionalnega japonskega obdelovanja zemlje iz sredine in pričetka drugega milenija, ko na Japonskem še ni prišlo do tehnik oranja in, kot temu reče sam, nasilnega rezanja zemlje. Knjigo Revolucija ene slamice je zasnoval na pridelovanju riža in žita, na njunem medsebojnem oplajanju, vir vsega pa je pravzaprav čim manjše vpletanje v samo rast, obenem pa poraba vseh odvečnih delov, denimo slame prvega žita za pomoč pri rasti drugega. Formula uspešne pridelave riža in žita, ki je na 300 straneh predstavljena, razložena in razširjena preko zenovskih dvogovorov (denimo »Ni vzhoda in ni zahoda.« ali »V naravi sta življenje in smrt, in narava se veseli. V človeški družbi