Novice

literatura

Oddaja Sektor Ž: Feministična psihoanaliza

Prepih ~ Draft (Tea Hvala), 13. maj 2015 ―   Majsko oddajo Sektor Ž posvečamo feminističnim kritikam psihoanalize in feministični psihoanalizi. Med njima nam bo pomagala razlikovati dr. Ana Makuc, literarna komparativistka, doktorica ženskih študij in študij spolov, pesnica, prevajalka, učiteljica in sodelavka festivala Rdeče zore. V intervjuju bo govora o zgodovinskih razlogih za odpor mnogih feministk do

PLAYBACK PARTY*

Špehšpilja, 13. maj 2015 ― Nepričakovani teve hit zadnjega meseca je potomec segmenta iz večerne oddaje Jimmyja Fallona, v katerem so se Fallon, Joseph Gordon Levitt in Stephen Merchant pomerili v prepevanju uspešnic na plejbek. Priljubljenost posnetka, ki je na Youtubu v levi devžej napaberkoval skoraj 45 milijonov ogledov (za polovico klikov sta zaslužna Milli Vanilli, ki sta nejeverno klikala na posnetek in se čudila, zakaj sta zaradi istega početja sama potonila v obskurnost), je botrovala samostojni seriji na kabelskem kanalu Spike, ki jo krmili LL Cool J ob kulisarski pomoči manekenke Chrissy Teigen. Oddaja Lip Sync Battle občinstvo pritegne z združevanjem komične interpretacije glasbenih uspešnic in samoironičnimi nastopi zvezd, ki med hlinjenimi pevskimi nastopi delujejo presenetljivo iskreno. Dodatna začimba je vpeljava navidezne tekmovalnosti in medsebojnega draženja nastopajočih, ki se večinoma resnično potrudijo za izvedbo. Z izjemo Mika Tysona, ki je pretežno skakal, krilil z rokami in odpiral usta mimo besedila kot som na steroidih ter tako poskrbel za nadomestno zadrego, ki jo čuti gledalstvo. A Železnemu Miku seveda ploskaš z vsem navdušenjem, da ne odideš domov vangoghovsko. A kljub uspehu in priljubljenosti Lip Sync Battla v izvorni pojavni obliki, dvomim, da bi se ta format televizijske zabave uspešno obnesel tudi pri nas. Pa ne zato, ker bi bilo bolj zanimivo spremljati oponašanje glasbenih uspešnic z živim petjem, s čimer nas zalaga Znan obraz ima svoj glas, marveč zato, ker je plejbek kultura v Sloveniji tako razvita, da nam tovrstna oddaja ne bi prinesla ničesar novega. Kakšna dodatna vrednost bi se skrivala v namenski oddaji prepevanja na posneto matrico, če to vidimo v skoraj vseh zabavnih oddajah, pri čemer sta zajeta oba ekstrema, zaradi katerih je plejbek šov sploh zanimiv. Na eni strani imamo zdolgočasene muskontarje, ki se za glasbili brez kablovja komaj pretegnejo, da se ti zdi, da so njihovo mesto zasedli stanovalci Doma vedrih jesenskih dni Olševek, na nasp

Zweigov Včerajšnji svet in Zweigov Dunaj

Konteksti (Tomaž Bešter), 13. maj 2015 ― Zapis je bil predhodno objavljen v Outsiderju - reviji, ki presega meje. Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za objavo  http://outsider.si/  V umetnosti obstaja nekakšen estetski ozir, skozi katerega lahko v delo strmiš dolgo časa, pa ne moreš biti prepričan, da boš zagledal pravo stvar. Spoznanje, da si na sledi nečemu velikemu, te vase sprejme šele post festum takšnemu strmenju in temu čudenju. A ko se enkrat zgodi, se skoraj utopiš v grozi lastnega obupa, sledeč žalosti očitne površne pozornosti, ki si jo namenil točno temu delu, takšnemu avtorju. Moral bi biti boljši in poslušati bolj natančno. A vseeno škode pravzaprav ni. Prava stvar je tu, strmenje in čudenje prav tako. In avtor je Avtor. V tem primeru Stefan Zweig s svojim izjemnim delom, Včerajšnji svet. vir slike: bukla.si Včerajšnji svet bi lahko brali na mnogo načinov. Lahko bi drzno zapisal, da gre za presežek izjemne kakovosti opisovanja nekega obdobja. Lahko bi zapisal tudi, da gre za avtobiografijo, ki ne bi nikdar zmogla svoje silovitosti v avtorstvu nekoga tretjega. Da imamo tu priložnost branja duhovne apologije časa, v katerem so v Evropi še prebivale velike zgodbe, zgodbe velikanov. Alternativna zgodovina skoraj celotne prve polovice 20. stoletja. Potopisi potovanj nemirnega zasledovalca ustvarjalnosti in iskalca vodnjaka, iz katerega kultura črpa svoj perpetuum mobile. Intimni obračun s tem, kar je, torej s tem, kar je bilo leta 1941, ko je Zweig dokončal rokopis Der Welt von Gestern. Oporoka, ki jo narekuje samospoznanje, kot je naslov slike Fritza Schwartza - Waldegga, ki krasi slovensko izdajo iz leta 2008. In v marsičem predvsem tragično priznanje poraza, če v refleksijo prikličemo dejstvo, da je le dan za tem, ko je rokopis oddal na pošto, storil samomor. Vse to in še več je del Včerajšnjega sveta. Predvsem pa je zanimivo, kaj avtor čuti do velikih mojstrov umetnosti. Še posebej, kakšno vlogo je v vsakokratnem postajališču njegove tubiti odigral prostor. Mesta, v
ZaPik: Robert Musil in konservativnost hitrosti

ZaPik: Robert Musil in konservativnost hitrosti

Airbeletrina, 13. maj 2015 ― Letni čas, ki se razpira pred nami, nas nagovarja, da za hip postanemo - spustimo iz rok delo in upočasnimo korak. Vedno bi morali imeti dovolj časa za globok vdih spomladanskega zraka, za preštevanje sekund, ki nam daljšajo dan, za opazovanje, kako se spreminjajo odtenki zelene ter odpirajo in zapirajo pisani cvetovi.
Za deset točk kratkih zgodb

Za deset točk kratkih zgodb

Radio Študent, 12. maj 2015 ― Etgar Keret je izraelski superstar kratke zgodbe. Posebno fino je, da ga lahko od letos beremo tudi v slovenščini, saj so pri LUD Literatura objavili izbor kratkih zgodb iz treh Keretovih zbirk. Zbirka nosi naslov po enem od vključenih pisanj: Še zadnja zgodba in konec. Spletna stran Rookie je septembra 2012 objavila deset nasvetov oziroma pravil pisanja, ki jih Etgar Keret posreduje nadobudnim pretendentom na njegov talent. Poglejmo zgodbe, ki so prevedene v slovenščino, in predvsem način avtorjevega ustvarjanja skozi deset literarnih točk po Keretovo.   Uživaj v pisanju. Ker je pisanje način, kako živeti drugo življenje, veliko drugih življenj, pravi. Ker si lahko še eno življenje napišeš. In Keret si jih res napiše tako, da se vsi zabavamo. V njegovem svetu ima vse komični potencial. Teme, ki si jih izbere, so vse po vrsti resne, ampak nekako poulično resne, vedno imajo v sebi že kali disidentskih elementov, ki banalnostim dovolijo, da premagajo vso slovesnost tega sveta. Če obstaja “tipična” Etgar Keret zgodba, je ta kombinacija neke vsakdanje situacije in bizarnega vložka, ki nato poje vso vsakdanjost.   Rad imej karakterje v svojih knjigah. Pri Keretu pridejo v različnih bioloških oblikah, maček in riba sta mu posebno ljuba. In človek, ki bi rad bil bog. Pa fantje, ki jim samomorilski prijatelj naseljuje možgane, da se jim izmenično pošteno utrga. Ženske so definitivno v manjšini, čeprav se tudi najdejo. Vsi po vrsti taki, da bi človek šel z njimi na pivo.   Ko pišeš, nikomur nič ne dolguješ. Od leta 1967 je Etgar Keret v Tel Avivu odraščal staršem z nekakšno dvojno družinsko identiteto: oba sta se izrekala za izraelska Juda, a sta med njegovim nočnim počitkom recitirala poljske pesmi in poslušala Wagnerja. Keretov pogled na etnično judovsko in nacionalno izraelsko pripadnost je sproščen in zdravorazumski: čeprav so njegove teme polne dogodkov, občutkov in tenzij sodobnega Bližnjega vzhoda, niso ideološko obreme
Omlete ni, če nimaš jajc

Omlete ni, če nimaš jajc

Airbeletrina, 12. maj 2015 ― Ameriška literarna revija McSweeney's Quarterly Concern je od svojega nastanka leta 1998 dalje znanilka in gojišče novega ameriškega in angleškega literarnega ustvarjanja. Duhovni in kapitalski oče revije Dave Eggers prostor odmerja avtorjem, kot so Rick Moody, William Vollmann, Britanca Zadie Smith in Nick Hornby ter bradati Američan George Saunders (zvezda pričujočega zapisa). Člani ekipe MQC proizvajajo drugačen cool, kot so ga proizvajali njihovi književni predhodniki – DeLillo, Updike, Pynchon –, in tudi drugačen cool od tistega, ki ga proizvajajo tovarne t. i. »blank fiction« z Bretom Eastonom Ellisem na čelu. Za refleksijo politične situacije v Ameriki ali Angliji, za alkohol&seks&droge&Las Vegas, za eksistencializem, ki mu je slabo od propadanja in umiranja, za razpizdeno družbeno kritiko jim visi dol tako, kot jim še nikoli ni stal. V svojih literarnih projektih namreč niso posebno megalomanski, fokus pisave se je z ravni življenja in preživetja neke družbe zožil na raven življenja in preživetja posameznika ali, še pogosteje, družin v neki družbi. Bolj kot teme in snovi pa okoli Eggersa zbrane umetnike povezuje ironija ter naklonjenost do že precej izžetih metafikcijskih postopkov. Vzroke za tovrstno literaturo in posledice njenih osrednjih literarnih sredstev lahko strnem v sledeče epistemološke možnosti:
še novic