Airbeletrina, 29. junij 2015 ― Dragi bralci, napočilo je poletje. S poletjem se je zaključil cikel naključij, ko ste se spet pozabili upreti nadrejenim, se spet javno osramotili, se zredili, osiveli in finančno propadli. Doslej ste brali časopise in modre knjige, ki pravzaprav ne pripovedujejo o ničemer, v vas pa sta se nabrala bridkost in agresija. Ker ste dobro vzgojeni (in se zato ne upirate nadrejenim), veste, da sta v javnem interesu mir in pravičnost, in svoje nizke, tudi morilske strasti zato zgledno brzdate. Kar vam ni dovoljeno izraziti navzven, pa vseeno lahko negujete v svojih intimi. Za premagovanje težkih čustvenih usedlin, ki so se nabrale skozi leto, vam svetujemo branje kriminalnih romanov.

Radio Študent, 29. junij 2015 ― Tomažu Šalamunu niti smrt ne more preprečiti neumorne pesniške produkcije. Odkar je pred dobrega pol leta umrl, je izšla že druga posthumna knjiga pesmi. Še neživ je produktivnejši od tako rekoč vsakega drugega še živega pesnika. Pri LUD Literatura je bila izdana zbirka Ta, ki dviga tačko, spi. Mimogrede ne morem ne omeniti, kako je za založnike oziroma kar razpečevalce umetnosti vobče artistova smrt morda tisti ultimativni, nepresegljiv marketing. Kaj konzumljivejšega od mrtvega avtorja. No, po drugi strani pa prav Šalamun ni nikoli, odkar se je s svojo poetiko ustoličil kot horizont najmanj slovenske poezije nasploh, imel kakšnih problemov z objavljivostjo. Sploh pa, naš pesnik tako ali tako ne daje nikakršnega vtisa mrtvosti. Saj, kot začenja zaključevati pričujoče poezije, Opazovati smrt svoje umrljivosti jezik oteče. Pa dovolj o vseh teh morbidnostih, zajezikajmo proti knjigi. V nasprotju z naslovom predzadnje zbirke, Orgije, potenco katerega je pač težko naddrkniti, se tale zdi kot kak otroški šund. Ta, ki dviga tačko, spi. Ne da otroci ne bi znali biti potentni. A kakršnekoli daljave med naslovoma se itak povsem zbližajo ob samih pesmih, strukturiranosti, knjiginem naslavljanju. Ki pa si na malone nezaobjemljivi odfukanosti subjektovega izrekanja vse polomijo jezike, zobe, čeljusti, pomenjanje nasploh. Fak, kako pržijo jezik in ga znova in znova zapletajo v past lastne impotence. Na dimniku. V Bizancu. Na olivnem olju. Suknjice, suknjice nositi in bavo. Z modrim jajčevcem. Ubili te bomo. Kondor vali listje. Šepajo v sodu zariglani, v linoleju ni praske. In tako naprej. Kakor v Orgijah je tudi tu besedna in stavčna formalnost enaka, se pravi bolj ali manj dvovrstične kitice, kratke pesmi, prismuknjene povedi, jezikovni križ kraž. Tudi razdeljenost pesmi je podobna kakor recimo temu knjigina referencialnost, čudenje in občudovanje mlajših pesniških tovarišev. Trenutno v svetu poezije najbrž ni večjega frajerja od našega prijatelja Karla Hmelja